DEŽ

Krajšnice (003)I

Razen stare Mice, ki je imela visoko vročino in tiste dni ni veliko spala, nihče ni vedel, da je sredi noči pričelo deževati. Najprej je samo pršelo, čisto drobcene kapljice so rosile z neba, kot bi se spustila gosta megla. Mica je imela zelo dober sluh, ki se ji je izostril v mesecih bolehanja in nenehnega ležanja v postelji, iz katere ni mogla videti ven. Kljub temu je potrebovala kar nekaj časa, da je prepoznala zvok dežja. Pršenje je trajalo skoraj do zore, potem pa prešlo v močnejše deževje.

Precej časa je minilo od zadnjega dežja in kmetje so bili že nekaj časa zaskrbljeni za svoje posevke in za presušene travnike, za katere je kazalo, da ne bodo dali dovolj trave za živali. Zato so bili v deževnem jutru veseli in pomirjeni. Vedno se vse obrne tako, da je prav. Skoraj vedno.

Prvi dan je zemlja sproti popila vso vodo. Ko je za nekaj trenutkov skozi oblake posijalo sonce, so drevesa in travniki zasijali v vsej svoji oprani, zeleni lepoti. Bilo je toplo, otroci so bosi tekali naokoli, skakali v redke lužice in uživali v tanki plasti blatne zemlje. Po poteh in cestah so se ustvarili majceni potočki, ki so počasi tekli navzdol po pobočjih in s svojo šibko močjo komajda premaknili kakšno zrno peska. Ponoči se je dež okrepil, nekajkrat je tudi zagrmelo, a prave nevihte ni bilo.

V naslednjih dveh, treh dneh deževje ni ponehalo niti za trenutek. Sonce se ni več prikazalo. Deževalo je zdaj močneje, zdaj čisto narahlo, a nenehno. Otroci so se nehali igrati zunaj, blato je postalo vedno bolj gosto in vedno bolj globoko. Za poletni čas je bilo precej hladno, sivi oblaki pa so občutek hladu samo še povečali.

Potočki na cestah in poteh so postajali vedno bolj globoki. Najprej so s seboj v dolino nosili drobne kamenčke, sčasoma pa tudi večje in večje in jih odlagali na ravne dele cest ali na travnike ob njih. Reka spodaj v dolini se je napolnila z vodo, ki je segala skoraj do roba, nekaj nižje ležečih trat pa je že poplavilo. Začetno veselje nad močo je izginilo. Ljudje so se vedno bolj zaskrbljeno ozirali v nebo in iskali kakšen znak, da se bo vreme spremenilo. Hodili so na obiske k sosedom, resnih obrazov stali zunaj pod napuščih in govorili o eni sami stvari.

 

II

Slava je postala nemirna ob vsakem deževju, pa čeprav je šlo le za kratkotrajno poletno ploho. Ko dež ni ponehal več dni zapored, se z njo ni dalo več niti pogovarjati. Tone je vedel, kako je z njo, zato ji je šel s poti, če se je le dalo. Še preden sta se poročila, mu je razložila nekatere stvari, čeprav je marsikaj vedel že od prej. Vsi v vasi in okolici so vedeli.

Mala Slava, stara komaj dobra tri leta, je rinila v mamo, se želela igrati z njo in hotela dobiti njeno pozornost, kot je bila navajena iz časov pred dežjem. A mama jo je iz dneva v dan bolj odrivala od sebe in jo pošiljala k očetu. V hiši je vladalo moreče vzdušje, sčasoma je tudi otrok nehal čebljati in tekati naokoli, kot bi razumel, da ni pravi čas za to.

Peti dan deževja si je Slava zjutraj ogrnila pelerino, obula škornje in od vrat s hripavim glasom rekla možu in hčeri, ki sta sedela ob mizi in zajtrkovala kruh in hladno mleko:

»Grem k stari Mici.«

Tone je najprej želel reči kakšno vzpodbudno besedo, pa se je premagal. Vedel je, da se je ta obisk moral slej ko prej zgoditi. Mala Slava je vstala, da bi stekla za mamo, pa jo je oče zgrabil za roko in jo potegnil k sebi.

»Ostani tukaj, mami bo hitro nazaj, boš videla. Pridi, se bova igrala.«

Slava je skoraj tekla navzdol po razriti cesti. Voda je brizgala izpod njenih škornjev, dež pa ji je tekel za vrat. Ni ji bilo mar za to. Morala je izvedeti, ali se bo zgodilo. Morala je vprašati. Mica ve.

Ko je hitela mimo hiš, se ji je tu in tam zazdelo, da jo opazujejo skozi zastrte zavese. Seveda, vsi so pričakovali, da bo šla mimo. Nekateri so bili jezni, da se to ni zgodilo že kak dan prej, drugi so bili prestrašeni, spet tretji so ji v mislih želeli veliko sreče.

Mica je stanovala v majhni hiši, za katero so že pred davnimi časi vsi govorili, da ne bo prestala še ene zime in snega, ki jo je pritiskal k tlom ali še ene vetrovne jeseni. Pa se ni zgodilo nič. Desetletja so minevala, Micini hiši pa zob časa kot da ni zmogel škoditi.

Slava je brez trkanja odprla vrata in vstopila. Že od vrat je videla na posteljo, kjer je ležala bolnica. Ob njej je na omarici gorela sveča, v peči pa je, kljub poletju, prasketal ogenj. Sosedje so poskrbeli za nekaj udobja, nekateri iz človekoljubja, spet drugi iz strahu.

»No, si le prišla,« je s presenetljivo močnim glasom rekla Mica. »Pričakovala sem te že vsaj včeraj.«

Slava je previdno zakoračila čez sobo in sedla na stol ob postelji. Zdelo se ji je, da mora paziti, da ne bo s škornji preveč umazala tal, čeprav se ni dalo storiti ničesar. Komaj je sedla, se ji je ob nogah naredila lužica.

Mica jo je radovedno opazovala, rekla pa dolgo časa ni ničesar. Šele ko je na zidu zakukala ura, sta se obe zdrznili.

»Povejte mi, kaj naj naredim. Prosim.«

»Jasno je, kaj moraš narediti. Vprašanje je le kdaj, nič drugega. Gotovo sta te babica in mati podučili.«

Slava je iz trenutka v trenutek bolj trepetala.

»Ja, seveda sta me, ampak takrat se je zdelo, da se to nikoli ne bo zgodilo.«

»Vedno se zgodi! Tudi tvoja mati mi je govorila, da se ne bo. Pa se je. Tvoji babici celo dvakrat, saj to menda veš.«

Mica je med govorjenjem še bolj pozorno opazovala gostjo. Bo zmogla, se je spraševala. Slavini babica in mati sta bili močni, visoki ženski, pa sta imeli kljub temu težave. Tale njuna potomka pa je bila drobceno, presuho bitje, ki je bilo zaradi preteklih neprespanih noči videti še bolj bledo kot sicer. Mico je prvič, odkar je deževalo, zaskrbelo. A kar je, je. Tale majcena suhica je edino upanje.

»Upaš lahko samo, da danes ali jutri dež preneha padati.«

»Pa mislite, da bo res?«

Mica je globoko zavzdihnila in se delala, da se želi udobneje namestiti. V resnici je samo želela pridobiti čas. Kaj naj ji reče? Naj jo tolaži? Naj ji naravnost pove?

»Tega nihče ne ve. Tudi če tukaj, v vasi, neha padati, to še ni konec nevarnosti. Bati se je treba vode, ki se nabere na gorah in potem pridrvi v dolino. Saj veš, da se je to pred davnimi leti že zgodilo. Še dobro, da se je ženskam iz tvoje družine od takrat naprej vedno posrečilo preprečiti nesrečo. Če se to ponovi, ni rešitve za nikogar od nas.« Slava je na stolu zlezla čisto skupaj. »Tvoja mama je morala tja  gor že po dveh dneh hudih nalivov. Tako hitro se menda ni zgodilo še nikoli prej. Tvoja babica je prvič šla, ko je bilo točno tako, kot je zdaj. Dež je prišel počasi, potem pa ni in ni hotel nehati. Ko je čez leta morala še drugič, je rahlo padalo vsaj tri tedne, preden so se odločili, da je čas.«

»Najbrž je bilo babici vsaj drugikrat lažje,« je šepetala Slava.

»Vraga pa lažje,« je jezno odmahnila Mica. »Sama mi je povedala, da jo je bilo drugič tako strah, da so jo noge komaj prinesle na vrh.« Slava se je na stolu tresla tako, da se je to slišalo glasneje kot tiktakanje ure. »To menda veš, da moraš sama, brez pomoči, hoditi skozi do vrha?«

Slava je le prikimavala.

»Nobenih bližnjic ni, vse je treba storiti natančno tako, kot so tvoje prednice to vedno počele,« je nadaljevala Mica. »Od nekdaj je isto, temu se ne da izogniti. Ko bodo prišli, izberi tistega, ki ne bo popuščal. Tisti, ki se mu smiliš, ne bo dober. Če izbereš takega, bo vse skupaj zastonj.«

»Kako bom pa vedela, katerega izbrati?« je komaj slišno izdavila Slava.

»Vsaj glede tega si lahko brez skrbi, vedela boš. Ne morem ti povedati, kateri je pravi. Slave imate dar za to, da ga prepoznate. Poslušaj jih, kako govorijo. Glej jih, kako se obnašajo. In predvsem, pozabi na vse, kar o njih veš od prej. Pozabi na to, ali je kdo od njih prijazen ali ne, na to, kaj ti je kdo v življenju naredil dobrega ali slabega. Pozabi nase, misli na vse nas. Naša usoda je samo v tvojih rokah, nihče drug nas ne more rešiti.«

»Ne vem, če bom zmogla, res ne vem.«

»O, boš, boš,« je rekla Mica glasno, s trdnim glasom. Še sama je bila presenečena, da se v njenem govorjenju ni dalo zaslutiti hudega dvoma in strahu, ki ju je čutila.

 

III

Oblaki so bili tako gosti, da se je zdelo, kot bi se že bližal mrak. A je bilo šele poldne. Tone in mala Slava sta se pri mizi igrala z drobnimi živalskimi figuricami, ki jih je mala dobila v dar od botre za drugi rojstni dan.

Slava je v kuhinji ropotala s posodo. Še sama ni vedela, kaj počne. Vsa njena notranjost je trepetala, roke pa so se ji tako tresle, da je žvenketalo vse, česar se je dotaknila. Pravi čudež je bil, da ni ničesar razbila. Na trenutke se je uspela prepričati, da ne sliši več dežja in da se nima česa bati. A takoj za tem je veter butnil dežne kaplje ob okno in razblinil prazno upanje.

Iz kapelice spodaj v vasi  je zaslišala komaj slišno opoldansko zvonjenje, takoj za tem pa je precej močno potrkalo po vratih. Noge je niso več držale pokonci, sesedla se je na klop ob peči in s široko odprtimi očmi prestrašeno gledala skozi odprta kuhinjska vrata v predsobo. Prišli so. Vedela je, da so oni. Nihče drug ne bi hodil naokoli v tem dežju.

Tone je stopil odpret, mala Slava pa se mu je motala med nogami in veselo spraševala:

»Kdo je, ati, kdo je, kdo je?«

Tudi Tone je vedel, kdo je prišel. Na zunaj se ni videlo, da bi ga to kakorkoli vznemirilo, čeprav bi najraje kot majhen otrok zbežal v spalnico, se pokril čez glavo in čakal, da vse mine.

Odprl je vrata. Zunaj je stala gruča moških. Stisnili so se k zidu pod napušč, da bi se vsaj malo zavarovali pred dežjem. Ni veliko pomagalo, saj ga je veter nosil vsenaokoli.

Prvi v vrsti je stal župan. Visok, brkat, oblečen kot vsi ostali – v širok plašč, ki mu je segal skoraj do gležnjev, in s širokokrajnim klobukom na glavi. Ta klobuk je tako prestrašil malo Slavo, da je utihnila in se skrila za očeta.

»Dober dan,« je glasno pozdravil župan, potem pa ni vedel, kaj naj še reče. S Tonetom sta se nekaj časa gledala. »Mi smo … eeee, mi smo torej, eeee… mi smo se prišli pogovorit,« je s težko muko izjecljal župan in ob tem z rokami pokazal na svoje spremljevalce.

Tone je molče stopil od vrat. Moški so drug za drugim vstopali in se rokovali z njim. Nekateri so pobožali malo Slavo po glavi, nihče pa ni niti pogledal njene mame, ki je še vedno sedela na klopci. Molče so hodili mimo kuhinjskih vrat, gledali vstran in vstopali v veliko sobo.

Zadnji je skozi vrata stopil Gregor. Bil je mož Tonetove daljne sorodnice. Pred leti sta se s Tonetom močno sprla, ker se nista mogla dogovoriti, kdo bo obdeloval neko njivo spodaj ob reki. Od takrat nista spregovorila niti besede. Če sta se kje srečala, sta šla molče drug mimo drugega. Gregorja so pred letom dni izvolili med občinske starešine, bil je najmlajši med njimi. To je Toneta samo še dodatno razjezilo, saj je potihoma upal, da bo izbran on. Gregor se je zaradi tega poskušal izmuzniti, da mu ne bi bilo treba na ta obisk, a župan je bil neomajen: šli bodo vsi starešine, to je njihova dolžnost.

Ko je torej Gregor stopil skozi vrata, je Tone umaknil roko, da se mu ne bi bilo treba rokovati. Oba sta nekaj zamrmrala kot v pozdrav. Slava, ki je ves čas gledala vsakega gosta, je ob tem glavo obrnila vstran.

Vseh devet je posedlo okoli mize. Bila je velika, pa so se vendarle komaj stisnili za njo. Nobeden ni slekel plašča, vsi so molče strmeli v tla ali nekam v kot. Župan edini ni spustil pogleda. Opazil je na zidu viseč zvit bič. Od tega biča, od roke, ki ga bo vihtela, od Slave in od pravilno opravljenega obreda, je odvisen obstoj vasi, so odvisna njihova življenja. Prebledel je in tudi on hitro pogledal drugam.

Mala Slava se je stisnila na posteljo v kotu, skrčila noge in se z bradico naslonila na kolena. Ves čas je bila čisto tiho.

Tone je prinesel steklenico žganja in pladenj, poln majhnih kozarčkov. Pred vsakega gosta, tudi pred Gregorja, je postavil po enega in jih napolnil z dišečo slivovko. Trudil se je, kolikor se je dalo, da se mu roka ne bi tresla, kljub temu pa je pri skoraj vsakem nalivanju nekaj kapljic ušlo čez rob. Vsi so se delali, kot bi ničesar ne opazili. Eden od starešin je iz žepa potegnil škatlico s cigaretami, a ga je župan tako divje pogledal, da jih je takoj vtaknil nazaj.

Tone je natočil še sebi in dvignil kozarček:

»No, pa na zdravje vsem skupaj.«

Popili so na dušek in previdno odložili kozarčke nazaj na mizo. Molk je še kar trajal. V sobi je bilo toplo, iz premočenih plaščev se je dvigovala vlažna sopara. Moški so odpirali gumbe, da bi lažje dihali. Župan je nenadoma vstal.

»No, kot rečeno, mi smo se, eeee, prišli pogovorit.« Govoril je počasi, kot bi moral sproti premisliti, kaj naj reče, čeprav je ta govor v zadnjih dneh sam pri sebi ponovil tisočkrat.  »Čakali smo, dokler se je dalo, a zdaj je res skrajni čas. Ceste so že hudo razrite, to vsi vemo. Danes zjutraj je tudi reka pričela poplavljati. Ne samo tiste travnike za mlinom, ampak tudi tiste, ki so više gori, tik ob vasi. Če ne bomo hitro nekaj ukrenili, bo jutri poplava že pri prvi hiši. Med gorami se nabira vedno več in več vode. Le še kak dan ali dva deževja, pa bo pridrvela navzdol kot plaz in zbrisala vse, kar ji bo stalo na poti. Vsi vemo, da se je to nekoč, davno že zgodilo.« Z roko je zamahnil nekam v smer proti soteski, kjer so iz zemlje še vedno štrleli z mahom obrasli ostanki uničenih hiš. Živali so tam od časa do časa iz zemlje izbrskale kakšno človeško kost, kot v opomin.

Moški so molče prikimavali, še vedno pa so strmeli v tla ali v mizo. Župan se je odkašljal in glasno zajel zrak. Vsi so vedeli, da bo zdaj napočil tisti trenutek, katerega so se bali in ga obenem komaj čakali, saj jih je dež, ki je udarjal ob okna, kar naprej spominjal na to, da je potrebno pohiteti. Med vrati se je tiho pojavila bleda Slava, se naslonila na podboj in si jih molče ogledovala. To je nekoliko zmedlo župana, a nadaljeval je z na videz odločnim glasom.

»Tako smo se odločili, da je danes pravi trenutek. S tem se vsi strinjamo.« Za trenutek je pogledal Slavo, a takoj umaknil pogled. »Šele poldne je in svetlo bo še dovolj dolgo, da se lahko danes naredi, kar se mora.«

Zdelo se je, kot da so vsi otrpnili, slišalo se je le tihceno dihanje male Slave.

»Skratka,« je nadaljeval župan, »ne vem natančno, kako naj bi tole potekalo, ampak Slava, ti gotovo veš. Torej … torej te prosim, v imenu nas in cele vasi, napravi, kar je treba napraviti. Mi smo ti vsi, od prvega do zadnjega, na voljo za pomoč.«

Zazdelo se je, da so se moški nekoliko sprostili, ko je župan spet sedel. A ne za dolgo. Takoj so se namreč zavedli, da bo Slava zdaj izbrala nekoga izmed njih. Čeprav so si zadnje dni govorili, da bodo storili vse, kar je treba, če bo do tega prišlo, je Slavin oster pogled povzročil, da je bilo videti, kot bi želeli pobegniti.

Slava jih je molče opazovala. Poznala je vsakogar izmed njih, vas je bila majhna. Kdo bo pravi, se je spraševala. Pravzaprav si je to vprašanje postavljala že veliko časa pred tem dnem, že davno pred dežjem, vsa dolga leta, odkar je umrla njena mati. Pač za vsak primer. Nikoli ni prišla do nobene odločitve. Vedno je upala, da ji nikoli ne bo treba izbirati.

Spomnila se je besed stare Mice. Morala bo določiti nekoga močnega, neprizanesljivega. Župana? Ta je bil največji in najbrž najmočnejši od vseh. Ali pa … Veter je spet zadivjal in še močneje vrgel dež v okno. Polkna so zaropotala, Slavi pa se je to zdelo kot znak. Odločno je stopila čez sobo, snela zvit bič s kavlja, ter ga s treskom odložila na mizo pred Gregorja. Ta me sovraži, je pomislila, ta bo gotovo dovolj odločen.

»Samo pripravim se, pa greva,« je rekla in odšla iz sobe.

Presenečenje je bilo velikansko. Vsi so vedeli za spore zaradi tiste njive, zato so bili prepričani, da bo izbran kdorkoli, le Gregor ne. Tudi on je mislil tako in je bil zato še bolj šokiran od ostalih. Gledal je ostale starešine, kot bi iskal podporo, pa mu nihče ni niti vrnil pogleda. Samo bolj olajšano so zadihali, nekateri so se malce presedli ali odpeli še kak gumb. Zato je počasi vstal, previdno pobral bič in stopil od mize.

»No, če je tako, potem …«

Župan je v tem trenutku edini zmogel spregovoriti.

»Ja, seveda, tako je. Izbrala je. Povedala ti bo, kaj moraš storiti. Mi bomo počakali tukaj, da vidimo, ali bo … ali bo uspelo …«

Vsi so vedeli, kaj je hotel reči. Strah se je spet pokazal na obrazih. Le mala Slava je še vedno čisto mirno čemela na postelji. Tudi ko se je njena mama spet pokazala na vratih, se ni niti premaknila.

 

IV

Tone je prestrašeno gledal ženo, ki je brez pokrivala in bosa, zavita le v tanko pelerino, stala med vrati.

»Hladno je, a ne bi ….« Utihnil je. To, kako je oblečena, je bila v tistem trenutku najmanj pomembna stvar na svetu. Ona že ve, kaj in kako mora biti.

Slava je z glavo pomignila Gregorju in odšla sta ven. Nihče jima ni sledil. Gregor je zaprl vrata za seboj in stopila sta na dež.

Pot je vodila nekaj korakov navzdol do ceste, potem pa po njej strmo navkreber. Slava je hodila spredaj in njene bose noge so se pogrezale v blato, deroča voda pa ji je segala čez gležnje.

Veter se je nekoliko umiril, zato je bilo lažje hoditi. Gregor je kmalu začutil, da mu je voda prodrla v čevlje, a na takšne stvari je bil navajen. Ko pa je gledal Slavine bose noge, ga je zmrazilo. V blatu in vodi ji je precej drselo in videlo se je, da se muči. Vsakdo, ki je živel med hribi, je bil navajen na hojo. Od malega so se podili po strminah navzgor in navzdol. Ampak eno je hoditi bos po mehki travi ali dobro obut in oblečen po kamnitih poteh, nekaj drugega pa skoraj gol in bos, premražen in premočen. Nekaj časa je molče hodil nekaj korakov za njo, potem pa stopil hitreje in jo dohitel.

»Ti pomagam?«

»Ne smeš mi pomagati,« je odločno odgovorila in poskušala hoditi hitreje, pa ji je takoj spet močno spodrsnilo.

»Zakaj pa si bosa? In brez kape?«

»Glej, tako mora biti. Ti moraš opraviti svoje, jaz pa svoje, zato ne izgubljajva besed.«

Molče sta vštric nadaljevala pot strmo navzgor. Dež se je nekoliko umiril, veter pa je bil spet močnejši in Slavini dolgi lasje so plahutali naokoli, čeprav so bili čisto premočeni.

Nista vedela, koliko časa že hodita in koliko je ura, saj je bil dan enako siv od jutra do mraka. Povzpela sta se do tja, kjer se je cesta nekoliko zravnala in zavila levo okoli hriba v gozd.

»Kaj ko bi nekaj trenutkov počivala, gotovo si utrujena?« je kar nekoliko plaho vprašal Gregor. Ni verjel, da ga bo poslušala, a se je kljub temu ustavila. Oba sta globoko dihala, vzpon je bil res hud.

»Te zebe?« jo je spet vprašal in gledal v njene bose, v blato pogreznjene noge.

»Ja, zebe me,« je skoraj zašepetala.

»Imaš pod plaščem … imaš … kaj oblečeno?«

»To boš videl na vrhu,« je odgovorila, se obrnila in odhitela naprej. Oba sta poznala pot in vedela sta, da bo nekaj sto metrov šlo skoraj po ravnem, vse dokler ne prideta okoli hriba, od koder bo potem treba iti po zadnji strmini na vrh. Čeprav je bilo videti, kot bi bilo na poti samo blato, so na tleh ležale tudi vejice, lanske kostanjeve ježice in kamenje, ki ga na tem ravnem delu poti ni odnesla voda. Zato je Slava nekajkrat zašepala, poskakovala po eni nogi, Gregorju pa se je tudi zazdelo, da je zastokala. V sledeh, ki so jih v blatu puščale njene bose noge, je ostajala krvava voda, ki pa jo je dež hitro razbarval. Ni si je več upal vprašati, ali bi se oprla nanj.

Precej hitro sta prišla do skale, od koder je ozka pot vodila navzgor, na vrh hriba. Pod gostimi drevesnimi krošnjami je bilo še mračneje kot na planem. Če ne bi točno vedela, kje je križišče, bi ga zlahka zgrešila. Ta pot je bila v suhem vremenu, kljub strmini, precej lahko prehodna. Iz zemlje so štrleli kamni in korenine, po katerih se je dalo hoditi kot po stopnicah. Zdaj pa je bilo vse skupaj ena sama deroča voda. Slava je odločno stopila navzgor, a ji je kar naprej močno drselo. Enkrat celo tako močno, da se je pridrsala nekaj korakov nazaj in jo je ustavil šele Gregor, ki je trdno stal na poti. Zgrabil jo je okoli pasu, da bi jo zaustavil, ona pa je odskočila in se ihtavo pognala znova navzgor. Kako je drobcena, je pomislil Gregor.

Kmalu sta oba plezala po vseh štirih. Kjer je bilo mogoče, sta si pomagala tako, da sta se oprijemala korenin in dreves ob poti, a tudi to ni veliko pomagalo, saj je bilo gladko lubje spolzko in sluzasto. Gregorju je nekje na polovici vzpona iz žepa, kamor ga je vtaknil, da bi imel proste roke, zdrsnil bič in obležal sredi blata. Moral se je vrniti nekaj korakov nazaj. Niti pomisliti ni hotel na to, kaj bi bilo, če bi ga izgubil.

Vsa blatna in sopeča sta priplezala iz gozda. Zdaj je bilo do vrha le še nekaj deset korakov. Obstala sta in globoko dihala. Od tam je bil v lepem vremenu čudovit razgled daleč naokoli, na visoke hribe in globoke doline. Zdaj pa so se delno videla le pobočja gora v okolici, doline in vrhovi pa so bili pokriti z meglicami in oblaki.

Na vrhu hriba je stal star bor, ob njem pa nekaj metrov visoka skala. Nekateri so govorili, da je podobna konjski glavi in da se včasih v temi sveti. Slava je stopila do nje in položila roko na mokro površino. Gregor je obstal nekaj metrov proč in gledal. Grabila ga je panika. Dokler sta hodila, so mu napori pomagali, da ni mislil na to, kaj bo, ko prideta na cilj. Zdaj pa je bilo tako daleč, zdaj se bo zgodilo to, zaradi česa sta priplezala sem gor.

Slava se je obrnila. Dež je lil po njeni postavici, ki se je zdela še manjša in še bolj drobcena kot prej.

»Bič!« je ukazala in Gregor je segel v žep. Bič je bil čisto premočen in prej rjavo usnje je bilo videti črno in trdo. Počasi ga je razmotal. Tanjši konec je padel na tla.

»To veš, da ne bo prav nič koristilo, če ne boš odločen?«

Prikimal je. Postajalo mu je slabo.

»Kako … mislim, kolikokrat pa moram …?«

»Ne vem. Sam se boš moral odločiti.«

Obrnila se je k skali in obstala. Trajalo je in trajalo. Nato pa se je zganila in počasi slekla premočeno pelerino. Odvrgla jo je na tla in se z rokama naslonila na skalo. Bila je gola. Njena bela koža se je svetila v temni sivini, ki je vladala povsod naokoli.

Gregor je bil presenečen in še bolj prestrašen. Upal je, da bo na sebi obdržala kakšno oblačilo, da mu ne bo treba gledati njene premočene golote. A še v tistem trenutku je pomislil, kako grozno ji mora biti, ko tam čaka premražena in panična. Nekajkrat je zamahnil z bičem v prazno, da bi dobil občutek, potem pa udaril.

Ni bilo premočno, a bič je takoj pustil sled na njenem hrbtu. Zapeklo jo je in zaskelelo, obenem pa povzročilo, da jo je zagrabila huda panika. Ne, ne bom zdržala, je pomislila. Že prvi udarec jo je skoraj spravil na kolena. Babica ji je nekoč povedala, da je ob svojem drugem obredu dobila več kot trideset udarcev, preden je bilo vsega konec. Ne bom zmogla, ne bom zmogla. V tistih trenutkih, ko se je Gregor pripravljal na drugi udarec, ji je skozi misli šinila podoba vasi tam spodaj, videla je vodo, ki divja s hribov, ljudi, ki obupani zrejo, kako jim poplava odnaša premoženje in kako izginja njihov s toliko truda ustvarjen svet, z njim vred pa tudi sami. Spomnila se je na kosti davnih prednikov, ki jih je kot otrok večkrat videla pri ruševinah. Ti niso imeli nikogar, ki bi jim mogel pomagati. Mala Slava, Tone in ostali pa imajo njo. Ko bo najhuje, pomisli na svojo družino, pomisli na ljudi, sta ji nekoč govorili babica in mati. To pomaga, to ti bo dalo moč.

»Hitreje, ne delaj tako dolgih premorov,« je zavpila čez ramo.

Gregor je zamahnil in nato še in še. Hitro je ugotovil, kako je treba. Ni želel, da bi udarci padali prepočasi in ni želel, da bi padali le na en del njenega telesa. Črte so se kmalu zarisale po mečih, bedrih, zadnjici in hrbtu. Pazil je le, da ne bi priletelo na glavo.

Nista štela. Slava je bila najprej čisto tiho. Panika je izginila, a bolečina je bila grozna, zato se kmalu ni mogla več premagati. Najprej je stokala, potem kričala vedno glasneje in glasneje. Gregor kljub temu ni odnehal. Vedel je, da tega ne sme. Le kje najde moč, se je spet vprašal, Slava pa je še kar stala, se zvijala in ni dala od sebe nobenega znaka, da je dovolj.

Šele ko se ji je zazdelo, da je dobila že več kot trideset udarcev, so jo zapustile moči in počepnila je. Gregor je takoj skočil k njej, da bi ji pomagal, a odrinila je njegove roke.

»Malo počakaj, ni še konec.«

Niti sama sebi ni znala razložiti, kako ji je, med tem ko je čepela. Je že umrla? So vse le neke grozne sanje? Ni čutila ne hladu, ne dežja, ki je tekel po njej, ne vetra, ki je zavijal okoli nje, pravzaprav niti bolečine. A to ni dovolj. Ne še.

Mukoma je vstala in se obrnila proti Gregorju. Bil je videti, kot da se bo vsak hip zvalil po tleh. Klobuk mu je med bičanjem padel na tla, dež mu je curkoma lil po obrazu in v široko razprte oči. Slava je bila pred leti na obisku pri svoji teti doli v mestu. Tetin sosed je v nesreči izgubil ženo in sina, zato se mu je zmešalo, so rekli. Bil je videti natančno tak kot zdaj Gregor. Kot bi se mu prikazali vsi demoni tega sveta. Gledal jo je naravnost v oči, ni opazil ničesar drugega, ne vedno hujšega naliva ne njene golote.

»Še od spredaj,« je odločno rekla. »Pazi na obraz!«

Ni se premaknil, zato ga je odrinila. To ga je spravilo k sebi. Spet je zamahnil, bič je padal po bedrih, trebuhu, prsih, črte so se zdele še bolj rdeče kot prej na hrbtu.

Tokrat ni trajalo dolgo. Le nekaj udarcev je bilo dovolj, da je padla najprej na kolena, potem pa še naprej na roke. Gregor je odvrgel bič in skočil k njej. Tokrat se ni upirala. Noge je niso držale, zato je kar obvisela na njegovih rokah, ko jo je dvignil s tal. Stala sta tam, stisnjena drug k drugemu, kot bi čakala, da bo nekdo prišel in jima pomagal. Slava je bila videti kot v nezavesti, Gregor pa ni vedel, kako naj jo zaščiti vsaj pred dežjem. Ko ni kazalo, da bo lahko kmalu stala na svojih nogah, jo je napol odvlekel napol odnesel do bora, jo spustil na tla in naslonil na razbrazdano deblo. Skočil je po njeno pelerino, a ko jo je prijel v roke, je vedel, da od nje ne bo nobene koristi. Zato je slekel svoj plašč in Slavo ogrnil z njim. Ni veliko pomagalo, saj je gola sedela v mrzlem blatu. Bilo pa je dovolj, da je končno dvignila glavo in se mu celo nasmehnila.

»Pomagaj mi pokonci, morava še nazaj dol,« je šepetala, da jo je komaj razumel. Dvignil jo je in presenečen videl, da lahko stoji. Zelo počasi in previdno je pričela hoditi po poti nazaj.

»Ne pozabi na bič in mojo pelerino.«

Po nekaj korakih se je opotekla, nekoliko počakala, spet stopila naprej, se spet opotekla … Gregor je iz blata pobral oblačilo, si bič privezal na pas, ter hitro skočil za njo. Prijel jo je, da se je lahko oprla nanj.

»Te lahko zdaj nesem?« je vprašal, čeprav ni vedel, kako bi jo lahko nesel po spolzki strmini navzdol.

»Ne, bom že sama. Moram. To spada k obredu. Če ne bom zmogla, ne bo od vsega tega nobene koristi. Samo malo mi pomagaj.« Govorila je prekinjeno, hropeče, a vendar glasneje, kot malo prej.

»To je vse?« je presenečeno vprašal. »Ne bo zdaj …?« z roko je pokazal proti sivemu nebu, s katerega je še vedno lilo z nezmanjšano močjo.

»Ne še. Kasneje. Greva zdaj, kolikor se da hitro morava priti dol.«

Stopila sta s slemena na gozdno strmino. Nekaj časa jima je uspelo nekako loviti ravnotežje, že po nekaj korakih pa jima je spodrsnilo in padla sta na hrbet v blato. Če bi bila zima, bi se lahko po snegu po tazadnji oddrsala dol, je pomislil Gregor. Zdaj pa to ni bilo mogoče, iz zemlje štrleče kamenje bi ju poškodovalo. Moral jo je nehati podpirati. Obrnila sta se in vzvratno počasi plezala dol po hribu. Bilo je še naporneje in bolj zamudno kot prej, ko sta se vzpenjala.

Slava je boleče občutila prav vsak gib, ki ga je naredila. Plašč se ji je razprl in pokazale so se ji prsi, prepredene s skelečimi rdečimi črtami. Ko jih je videla, se ji je zazdelo, da jo pečejo še bolj kot prej, ko so bile skrite. Po ranah na hrbtu je med premikanjem drsal Gregorjev grobi plašč in jo spominjal na grozne bolečine, ki jih je pretrpela. A bilo je mimo, vsaj tisto najhujše. Naredila je, kar je morala. To je bila vsaj majcena tolažba. Zmogla je. Kot so pred njo zmogle njene prednice Slave. Vsem je bilo enako ime.

Ko sta končno zagledala križišče, kjer se je pot zravnala, se jima je zazdelo, kot bi bila že doma. Ostanek poti bo že nekako šlo.

»Si tukaj malo odpočijeva?« jo je vprašal Gregor in sočutno gledal njeno izmučeno postavico, ogrnjeno v prevelik plašč.

»Ne tukaj, doli pri hrastu. Tam bova vedela.«

Ničesar je ni spraševal. Čeprav ji je pomagal ostati pokonci in hoditi, se je zavedal, da ona vodi vse skupaj. Brez nje ne bi bilo nič.

Hodila sta lažje in tudi vedno hitreje. Slava ni čutila mraza, ni čutila dežja, ni čutila ostrih kamnov, ki so jo bodli v bose noge, in ni čutila niti skelečih ranic na svojem telesu. Samo postavljala je nogo pred nogo in hitela po poti ven iz gozda. Ko bosta na planem, se bo pokazalo, ali je bil ves trud zaman ali ne. Bila je tako hitra, da jo je Gregor komaj dohajal.

Ko sta končno stopila iz gozdnega mraka, se jima je zazdelo, da je zunaj zelo svetlo. Mogočen hrast je stal nekoliko proč od zadnjih gozdnih dreves. Slava se je ustavila ob njem in se obrnila nazaj proti hribom.

»Tako, zdaj bova videla,« je rekla z nasmeškom. Nič več je ni bilo strah, bila je prepričana. Gregor je dvomeče sledil njenemu pogledu. Vrhovi gora so bili še zmeraj zaviti v deževne oblake, ki jih je veter preganjal naokoli, pobočja pa so se kozi dež komaj videla.

Slava je gledala nekam tja, kjer se je dalo naslutiti vrhove. Gregor si je nadvse želel, da bi se v monotoni sivini tam zgoraj kaj zgodilo. Pa se ni. Kvečjemu se je zdelo, da se je dež nekoliko okrepil. Nasmešek pa ni izginil s Slavinega lica in Gregor ni imel srca, da bi rekel, naj gresta naprej proti domu. Lotevalo se ga je malodušje. Ko je gledal dol, na oddaljene hiše, se ga je počasi polaščal tudi hud strah. Kaj bo zdaj z njimi?

Slava ni niti trenila ni z očmi, čeprav ji je voda tekla vanje. Gregor je zavzdihnil. Moral bo nekaj storiti, ne moreta kar stati tam. Zbiral je pogum in medtem še enkrat pogledal tja gor, kamor je strmela Slava. Tako je tudi on videl.

»Si videl?« je skoraj zakričala. »Si videl?« Zgrabila ga je za roko, pogleda pa ni odmaknila od z oblaki zastrtega neba.

Ni vedel ali ima privide, a lahko bi prisegel, da se je skozi podeče se oblake za trenutek, res samo za drobcen trenutek, pokazal čisto majcen košček modrega neba. Trajalo je tako kratko, da ni mogel biti prepričan. Gledal je v Slavin vročični obraz in se prepričeval, da ni bil zgolj privid. Moralo je biti res!

»Ne glej mene, glej tja gor,« je vpila in kazala v nebo. Spet sta napela oči. Dolgo časa se ni zgodilo nič, potem pa se je spet pokazala modrina. Zdaj ni bilo nobenega dvoma, bil je košček jasnine, za tem še eden in nato še eden, večji. Slava se je še bolj oprla na Gregorjevo roko, kot bi ji v zmagoslavju pošle še zadnje moči, on pa se ni mogel zadrževati. Od veselja je kričal na ves glas.

Kot v odmev so se zaslišali kriki od spodaj, iz vasi. Pogledala sta dol po pobočju in skozi dež videla najprej le nekaj, potem pa vedno več ljudi, ki so se odlepili od hiš in tekli po blatni poti navzgor proti njima. Bili so daleč, ni jih bilo mogoče prepoznati, a Gregorju se je zdelo, da so spredaj župan in starešine, ob njih pa Tone. A nosi na rokah malo Slavo, se je vprašal in se ob tem zavedel, da bo mala nekoč nasledila svojo mamo. Najbrž ne bo nikoli pozabila tega dne.

Luknje v oblakih so bile zdaj že precej na gosto posejane in kmalu so se združile v eno samo, ki se je iz trenutka v trenutek večala. Jasno nebo se je vedno bolj bleščalo. Ko se je skozi odprtino končno pokazalo sonce, sta se zavedla, da oba vpijeta in kljub utrujenosti in bolečinam skačeta drug okoli drugega, držeč se za roke, kot majhna otroka. Postalo jima je nerodno, spustila sta se in se ustavila.

»Hvala,« je rekel Gregor. »Stokrat hvala, brez tebe bi šlo vse to k vragu.« Pokazal je z roko proti vasi, proti celi dolini.

»Hvala tebi,« je smeje odgovorila Slava. »Predvsem hvala za tole.«

Za trenutek je odgrnila plašč in pokazala lisasto kožo. Gregorju je postalo nerodno in spet se je zazrl v bleščeče popoldansko sonce.

»Ni za kaj, ti samo povej, če boš še kdaj potrebovala pomoč,« je rekel z na videz brezbrižnim glasom. Pa je ni bilo več ob njem. Videl je le, kako teče navzdol po poti, plašč pa plahuta okoli nje kot angelska krila.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.