KATAKLIZMA

 
Ne najdem tvoje substance.
Ni kajstva tvojega pojava
in zato izgine kaj po za pri vprašanju o moji (ne)morali.

 
Nisem več lačna,
mimo sonca zdrvim kot počen asteroid.
Tigri se izlivajo skozi moja ušesa,
ne boš me obdržal, ker me vleče gristi drugo kožo.

 
Ne mika me
izgubljati
se
med
manjkajočimi
segmenti.
Hočem jih zavreči, posušiti njihove male zigote,
izhlapeti njihov sukus,
da se preobrazijo v
absolutni
nič.

Postrgajte me do bistrine,
razližite me do srčike,
da bom sveža.
Kataklizma je opojna,
hočem njeno slino v dolgem poljubu.

PROCES

 
Izginiti želiš v nevihto
in se spremeniti v naboj,
ki trešči v zemljo,
da bi uničil.

 
Zavedanje patetičnosti
te reši pred popačenostjo lastne slike,
zato jo lahko zanalašč popačiš sam,
daš podobo svoji zablodi.
Vrtiš se kot glinena vaza,
dokler nisi pravilna formacija
in postaviš se na ogled.
Veš, da bodo ljudje trkali v polico,
dokler ne boš razbit ležal na tleh,
pobiral glineni prah
in brskal za delci,
a to je tvoja odrešitev,
destruktiven proces gradnje,
ki te je obsedel.

 
Ti boš naboj, ki bo treščil v zemljo
in uničil
in dal.

 

 

Foto: Sara Nuša Golob Grabner