SARA NUŠA GOLOB GRABNER: KATAKLIZMA + PROCES

KATAKLIZMA

 

Ne najdem tvoje substance.

Ni kajstva tvojega pojava

in zato izgine kaj po za pri vprašanju o moji (ne)morali.

 

Nisem več lačna,

mimo sonca zdrvim kot počen asteroid.

Tigri se izlivajo skozi moja ušesa,

ne boš me obdržal, ker me vleče gristi drugo kožo.

 

Ne mika me

izgubljati

se

med

manjkajočimi

segmenti.

Hočem jih zavreči, posušiti njihove male zigote,

izhlapeti njihov sukus,

da se preobrazijo v

absolutni

nič.

Postrgajte me do bistrine,

razližite me do srčike,

da bom sveža.

Kataklizma je opojna,

hočem njeno slino v dolgem poljubu.

mala k

PROCES

 

Izginiti želiš v nevihto

in se spremeniti v naboj,

ki trešči v zemljo,

da bi uničil.

 

Zavedanje patetičnosti

te reši pred popačenostjo lastne slike,

zato jo lahko zanalašč popačiš sam,

daš podobo svoji zablodi.

Vrtiš se kot glinena vaza,

dokler nisi pravilna formacija

in postaviš se na ogled.

Veš, da bodo ljudje trkali v polico,

dokler ne boš razbit ležal na tleh,

pobiral glineni prah

in brskal za delci,

a to je tvoja odrešitev,

destruktiven proces gradnje,

ki te je obsedel.

 

Ti boš naboj, ki bo treščil v zemljo

in uničil

in dal.

 

popravljena

 

Foto: Sara Nuša Golob Grabner

 

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.