I.

Pat Boone poje: I’ll be home, my darling,
ampak laže, ker je na turneji in nič
ne ve, kdaj mu bo zares uspelo priti domov.
In še recitira vmes. Ko utihne, obrnem

ploščo. Tutti Frutti. Little Richard se
razbesni in vpije: Elvis ok, ampak tegale
pa ugasni! Duh Dalide pride v sobo in
reče: Pat Boone gre z menoj, vi ga niste

vredni. Namignem ji, da pretirava,
a ona se samo nasmehne in sede, potem pa
zahteva, da Pata Boona zavrtim še enkrat

in še enkrat. Če ga boš tolikokrat poslušala,
rečem Dalidi, ne bo nikoli prišel domov k
družini. A ima družino? se začudi ona.

II.

Ne vem, če sta Connie Francis in Pat Boone kdaj
hodila, ampak ona poje Tu’ mir nicht weh! Ni
namenjeno Patu, namenjeno je lestvicam in to
nemškemu trgu. Ich liebe nur dich, poje Connie

in upam, da ne poje meni, ker jaz že imam ženo
in bi se s Connie zakompliciralo. Ti spiš,
mi sporočijo z založbe MGM in to je urejeno,
vsaj čez noč. Plošča se sicer še ni iztekla,

zelo stara je in prasketa. Zamenjali jo bodo
Mungo Jerry; pojejo o pianistu in presedem se
h klavirju, ki ga imam v delovni sobi. Pa naj

pojejo o meni! Primem C# in klavir ne spusti niti
zvoka. Ozrem se in Mungo Jerry lezejo skoz okno.
Kaj naj zdaj, grem za njimi? Ne, raje se odrečem višaju!

III.

Bit ću srećan, mala, znaj, kad mi kažeš da. Potem
pride osrednji del, v katerem se ne strinjam z
Elipsami. Lennon in McCartney pišeta na posebnem
pisemskem papirju, naj pustim Elipse pri miru,

Tell Me What You See naj bi baje osebno prinesla
na PGP RTB in rekla: naredite nekaj iz tega! Proti
takim argumentom ne morem ničesar storiti. Odprem
vrata in naročim sestri, naj pošlje naslednjega

pacienta. Vstopijo Del Shannon, Jose Feliciano
in Đorđe Marjanović in povejo, da bi radi ustanovili
superskupino, da pa jim manjka četrti član, ki

bi igral bobne. Zavrtim številko Diega Varagića
in me prekinejo: ne, raje bi Sašo Popaza, imaš
morda njegovo številko? (Počakati morajo zunaj!)

IV.

Sont-ce vos bijoux, madame … Ali pa Kafu mi,
draga, ispeci … Zavese se spustijo in glasbenih
želja je konec. Treba je pojesti jastoga. Ni
vsak dan sobota. Počakajte, po pavzi poje Dušan

Jakšič! Dobro, a če ne bo pel Podmoskovske večeri,
hočem denar nazaj! Pa jastog? Raztrančirajte ga,
pa naj počaka pred vrati, se bova potem pogovorila.
Kaj boste za poobedek? Dean Martin: Here We Go

Again. S kozarcem ali brez njega? Vi raje popazite
na jastoga, jaz bom pa dotočil Deanu, če ni hujšega!
Ni vsak dan sobota. Kdo bo odgovarjal, če ne

použijem vseh pesmi na jedilniku? Pat Boone! Ok,
to se že lepše sliši. Pa Deanove spremljevalne
pevke? Pustili jih bomo Rayu Charlesu, on ne kadi več.

V.

Pat Boone poje: I’ll be home, my darling,
ampak laže, dokazi so na pladnju. Poskušam
prepričat šoferja avtobusa, naj ga namesto
v Shreveport zapelje v Corpus Christi, a je

že prepozno, tam sta Willie in Waylon in
vsi igrajo bodisi klasične bodisi električne
kitare. Strun se bojim, počijo lahko in
mi prebodejo dlan, kot se je to pred leti

zgodilo Borutu Činču po moji krivdi. Od
takrat ne menjam več strun. Pat Boone me
postrani pogleda, prepričan je, da je s

tem kompromitiran zvok na njegovih ploščah.
Odneham. Ni vsak dan sobota, ni vsaka
ptica rušilka dimnikov. Ima morda ona družino?