Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2017

V zbirki Frontier beremo pesmi glasbenika in pesnika (ali pa obratno), ki že kar nekaj časa intenzivno hodi po pokrajinah literature. Piše besedila za rockerske zasedbe, objavlja v najrazličnejših spletnih in papirnatih revijah in se nam pokaže tudi kot spreten pesniški konceptualist.

Naslov zbirke najprej asociira na poseben način združeni dimenziji prostora in časa, dimenziji torej, ki se v poeziji in literaturi nasploh družita in razdružujeta že od pamtiveka. Gozdnikar že v prvi pesmi Zareza dodobra utemelji dimenzije svojega pesniškega prostora in svojo poetiko “premikanja” nasploh: “moje / besede / niso pomembne // niti / zaporedje / besednih zvez // (…) in vsa vera iz otroštva / v starosti sveti svetleje // črnilo smo / ki reže v belino // skozi zarezo se rodimo. Programskost naslova se nadaljuje v Razblinjanju, sploh se zdi, da v tem uvodnem dvojcu pesnik lovi čas, se znajde v različnostih njegovega prostora/dimenzij in začne v njih tudi izginjati, s tem pa so temelji za vnaprejšnja podrobnejša razmišljanja postavljeni: “negiben / letiš skozi čas / omrtvičenega prostora (…) izrisuješ misli / stapljaš prekinitev pogleda / ukrivljaš se v valovnih razdaljah (…)” Spomnil sem se na Pengovovo pesem Oče, ki sicer govori o minevanju, a kaj drugega je sobivanje prostora in časa v eksistencialistično patovski poziciji pesnika? Pengov poje: “tvoja vednost se zlije / v obrednost življenja / ko te zemlja ubije / na magnetnih poljih …”, Gozdnikar pa v pesmi Tihi ubijalec zapiše:”svet se spreminja / v bujno oazo vesolja … (…) v majhnosti boš preživel milost bogov …”. V Singularnosti pa napove: “ni se še izteklo / vanj poskuša do skozenj ob sočasnem / nihajoča tekstura prostočasja / vrezana do mere // zdaj zdaj se bo začelo”

Gozdnikarjeva dimenzija “prostornih časov” je po eni strani nadgradnja tovrstnih magnetnih polj, po drugi strniševske vesoljne eksistence, po tretji pa stoji kot čisto neodvisna pesniška tvarina, kot “izkušnja” pesniške (Rušenje, Zadnja prvič) in človeške (Pomirjen, Zimska) intime skoz ne fantazijsko, pač pa včasih že fantastično bivanjsko premiso, ki pa hkrati trdno stoji v tukaj in zdaj in zna biti tudi čisto vsakdanja (Prebujanje, Ob dnevu očetov) in celo angažirana (Zid).

Skušajmo torej Gozdnikarjevo poezijo brati kontinuirano, ne “listajoč”, saj njegov pesniški koncept vesoljne bivanjskosti po takem branju kliče; ničesar ne zahteva, seveda, to ni njegovo poslanstvo, pač pa je šele s tovrstnim bralnim/bralskim postopkom zadovoljivo utemeljen.