Piše: Tanja Jerebic
Moda me ni nikoli preveč zanimala. To je področje, kjer logika odpove na celi črti. Ampak če bi ji vseeno skušali pripisati nek skupni logični označevalec, bi bil ŠOK kar pravšnji zanjo. Modne smernice se niso nikoli spreminjale pričakovano, temveč v nepredvidljivih preskokih, ki bi jih težko uredili v neko smiselno celoto, še manj bi lahko iz njih razbrali ponavljajoči se vzorec. Ni ga, kljub temu, da se moda od časa do časa ponavlja!
Prestižne modne revije uveljavljenih oblikovalcev so marsikomu paša za oči, a koliko občudovalcev bi zares nosilo njihove kreacije v vsakdanjem življenju? Mirne duše bi lahko bil FEJKI drugi veliki označevalec takoj za šokom, ki bode v oči na modnem področju. Pretvarjajo se oboji; občinstvo, ki ploska absurdnim oblekam, ne da bi imeli kdajkoli namen obleči njihove nemogoče stvaritve in oblikovalci, ki se morajo delati še bolj čudaške in posebne osebnosti, kot so v resnici, da jih bo kritika lahko označila za ’genialne’. Nova imena kreatorjev se s klasičnimi elegantnimi kolekcijami sploh ne morejo uveljaviti! Šele ko so dovolj čudaški, lahko začnejo ustvarjati obleke, ki jih ljudje v resnici nosijo in kupujejo … In vsaka nova kolekcija mora imeti vsaj nekaj ekscentričnih kosov, da status obdržijo …
V zadnjih letih so se po svetu razpasle second hand trgovine z rabljenimi oblačili. So novodobni odvod odvečne garderobe, ki je še uporabna, vendar se je želijo lastniki znebiti iz različnih vzrokov. V ropotarnici modne industrije se tako znajdejo povsem nerabljene obleke, ki so tam pristale zaradi zgrešenih nakupov premožnejših kupcev, saj si ne znam predstavljati, da bi revež kupil obleko, ki je premajhna, prevelika, mu ne pristaja, je napačne barve ali celo neuporabnega kroja, kajti primarna funkcija obleke je zaščititi telo pred mrazom, vročino, pokriti intimne dele, ki jih ne želimo razstavljati po ulicah … Zmotno bi bilo misliti, da je svetu končno uspelo vsaj približno vzgojiti nečimrne posameznike — če že nočejo svojega bogastva deliti z reveži, naj jim vsaj delček odvečne garderobe prodajo po dostopnih cenah in tako prispevajo nekaj k ohranjanju planeta — vendar po besedah prodajalke iz ene od omenjenih trgovin kar 80 % kupcev odpade na petičneže ali vsaj dobro situirane osebe, ki bi si z lahkoto privoščili nakupe v običajnih prodajalnah … Gre torej za dobro uveljavljen pojem sodobnega kapitalizma, ki mu pravimo pohlep. Imeti še več in več …
Kolikor odobravam prodajo rabljenih oblek, ne morem podpreti zadnje muhe oblikovalcev za buržuje, ki so si zamislili revščino kot modni stil. Udejanja se z nakupi prestižnih kosov oblačil ali obutve; na primer teniske za 450 € delujejo skrajno obrabljeno, umazano in imajo okrog podplata ter usnja, kot je prikazano na prvi sliki, omotan selotejp. Nič ne pretiravam; oblikovalci trenda revščine so sramota za človeštvo! O onih, ki ji sledijo, ne gre izgubljati besed. Morebiti jih bodo še kako potrebovali, ko bodo bežali pred tisto večino, ki ji ni do smeha …