Josipa Lisac: Original Album Collection, Vol. 1 & 2

Piše: Matej Krajnc

Croatia Records, 2017

IMG_20180930_0001

Opusa Josipe Lisac ni mogoče opredeliti kot “pop glasba”. Zagotovo je popularna pevka in njene pesmi so bile prisotne na jugoslovanskih in pozneje hrvaških pop lestvicah, kljub temu pa gre, kot se redko zgodi, za umetnico, ki presega ozke klišejske okvire popa. Sodelovala je na pop festivalih, vendar na način, ki je praviloma precej odstopal od tovrstnih obrazcev nastopanja. Vsaka njena plošča in nastop sta bila skoraj brez izjeme umetniški performans, celovita izkušnja, kjer so se pesem, glas, izvedba in scena staknili v skupni točki: izrazu Josipe Lisac, ki je bržčas edinstven tovrstni umetniški pojav na bivšem bratskem prostoru. Ob tem je treba povedati še, da protagonistka svojega odnosa do lastnega umetniškega izraza ne prodaja napihnjeno, kot naj bi se to “na sceni” počelo, pač pa v intervjujih stvarno, nebahavo razlaga o svojih pogledih na umetnost.

Nikoli ne pozabi povedati, kot je razvidno tudi iz pričujočih komplementarnih izdaj, da je za njen umetniški izraz ključen njen dolgoletni sopotnik, pokojni Karlo Metikoš, ki je v šestdesetih naredil mednarodno pop kariero kot Matt Collins, a se umaknil iz performanskega direndaja in deloval kot avtor, producent in aranžer. Persono Josipe Lisac sta sooblikovala oba, že tam v začetku sedemdesetih, ko je Josipa začela opozarjati nase kot nekakšna jugoslovanska različica Janis Joplin in Arethe Franklin v enem; seveda zapisano v najboljšem pomenu te besede in zgolj kot primerjava: že na samem začetku, preden sta s Karlom leta 1973 ustvarila album Dnevnik jedne ljubavi, enega ključnih zgodnjih jugoslovanskih rockovskih albumov, je bila razred zase; od leta 1968 je nastopala na festivalih od Opatije in Splita do izbora za Evrovizijo, a venomer z nekakšnim “twistom”, ki jo je ločil od drugih. Na albumu Najveći uspjesi, ki je del pričujočih zbirk, in je leta 1974 na enem mestu zbral njene zgodnje festivalske dosežke, najdemo najrazličnejše avtorje, od Arsena Dedića, Metikoša, do Zdenka Runjića, a pela je denimo Runjićevo pesem Oluja, ki zagotovo sodi med njegova najboljša dela, kar velja tudi za Arsenovo Što me čini sretnom.

Prvi del “kolekcije” vsebuje šest njenih ključnih albumov med letoma 1973 in 1982; razen že omenjenega Dnevnika in zbirke festivalskih pesmi še album s standardi iz leta 1976, na katerem je v prepesnitvah Ivice Krajača pokazala svojo interpretacijsko širino (People, Yesterday, Something, Son of a Preacher Man), prosluli Made in U. S. A., na katerem je pela tudi pesmi Vana Morrisona, Hir, hir, hir iz 1980, na katerem je bržčas njena največja pop uspešnica Magla, in Lisica (1982), ki ostaja poleg Hira in Boginje iz drugega dela zbirke najbrž njen najbolj znan pop album. Na njem najdemo uspešnico Hazarder.

Drugi del pokriva daljše časovno obdobje med letoma 1983 in 2009, začne se torej s ploščo Hoću samo tebe, na katerem je glavna avtorica besedil Alka Vuica; tudi na albumu Boginja, osrednjem pop albumu Josipe Lisac iz leta 1987 bo igrala glavno vlogo v uspešnicah, kot so Danas sam luda, Nismo mi brez cilja in Gdje Dunav ljubi nebo, ki jo je Josipa pela na Jugoviziji 1987 in je poleg Magle ostala njena najuspešnejša balada. Kompilacija Balade je leta 1987 prinesla še uspešnico Ja bolujem, na njej pa je končno bila tudi znamenita izvedba pesmi Ave Maria iz rock-opere Gubec beg (1975) za vse tiste, ki niso kupili albuma z glasbo iz omenjene opere. Trije albumi, ki zaključujejo zbirko, popeljejo kariero Josipe Lisac skoz devetdeseta v novo tisočletje; najprej je tu koncertni album Live In “LAP” iz leta 1992; prvi album po nenadni smrti Karla Metikoša, na njem pa precej izvedb jazzovskih in drugih standardov s tremi Metikoševimi pesmimi, ki so tudi sicer bile del njenega železnega repertoarja. Ko se z albumoma Život (2000) in Živim po svome (2009) drugi del zbirke zaključi, je čas za podrobnejše branje priloženih knjižic z reprodukcijami ovitkov, podatki, besedili in drugimi podobnimi dodatki, ki sodijo v take antologije.

Nobena dodatna beseda ni potrebna. Kot rdeči in modri album Beatlov (glej naključje!) je pričujoča dvodelna zbirka obvezno glasbeno “čtivo” za vsakega resnejšega ljubitelja ali poznavalca. Da o pomenu za širši bivši jugoslovanski prostor ne govorimo.

IMG_20180930_0002

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.