Charles Aznavour: Hier … Encore, 1975
Najljubši šansonjer mojega očeta se je rodil osem let za njim. Najljubši šansonjer mojega očeta je tudi moj najljubši šansonjer, pa ne nujno zato, pač pa med drugim zato, ker smo doma imeli ploščo s Que c’est triste Venise in mi je kot negodnemu predšolskemu detetu bila silno všeč – zlasti uvod, drugega sprva itak nisem razumel, morda zgolj to, da je pesem lepa in otožna. Benetke sem si tako dolgo časa predstavljal kot temno, žalostno mesto, polno vode in gondol, ki naokrog vozijo nesrečne ljudi. Moj najljubši šansonjer je Aznavour tudi zato, ker je enostavno dober; kot pevec, kot avtor in kot performer. To osebno preferenco si z njim delijo Brel, Piaf in Brassens, in zato lahko mirno trdim, da imam na prvem mestu šansona dober kvartet. Nekateri drugi sorodni izvajalci in avtorji s svojimi pesmimi niso daleč zadaj, denimo Salut Joeja Dassina (ki je Dassin sicer ni napisal, sopodpisal jo je Toto Cutugno), pa seveda Bécaud, Montand, Chevalier … Ampak tole ni seznam francoskih šansonjerjev, ki so mi všeč, pač pa kratek hommage pokojnemu Aznavourju, ki ima biti zlasti precej osebni zapis o njegovi glasbi.
Spomnim se, kako je oče hodil gor in dol po dnevni sobi in utrjeval svojo francoščino. Na gramofon je položil poljubno tovrstno ploščo poljubnega tovrstnega izvajalca in največkrat sta bila to Piaf in Aznavour, sicer njen protégé. Velika plošča Hier … Encore, zbirka njegovih pesmi iz raznih let v novih izvedbah, je izšla v letu mojega rojstva, na njej tudi omenjena beneška pesem (sicer iz leta 1964) in zelo dolgo nisem hotel od Aznavourja slišati ničesar drugega. Hkrati sem se izobraževal in vedel, da je pomemben avtor, da je cenjen tudi v anglosaksonskem svetu, da je posnel kar nekaj angleških plošč, tudi italijanskih, španskih in tako naprej in da je, vsaj tako sem menil in še menim, nekdo, ki sicer ni bil lep in postaven kot Sacha Distel (ha ha ha!), imel pa je v izobilju talenta in karizme. Njegov glas ni bil gromovniški belkanto, bil je izrazno sredstvo, kar je nasploh lastnost glasov najboljših šansonjerjev (in drugih kantavtorjev, ne nujno zgolj francoskih). Pel je Il faut savoir, Parce que tu crois, Intoxiqué … in pel je tudi na Dunaju, na proslulem božičnem koncertu z Domingom, in ga, pa naj si pristaši “klasične” glasbe (ali bolje in bolj pravilno: starega popa) še tako zatiskajo ušesa, po izraznosti in občutku v hipu povozil.
Pel je takorekoč do konca. Oče je umrl leta 1983, Aznavour je pel naprej in ostal nekakšna vez s to platjo mojega izročila. Zato se danes zatekam v Benetke, meni še vedno najljubši in najboljši Aznavourjev šanson, in k albumu Hier … encore, ki že z naslovom pove, da novica o Aznavourjevi smrti pač nikoli ne bo mogla biti resnična. Kajfež, kdor je nasproti!, bi dejal Župančič. Jaz mu prišepnem: Župančič, boš govoril potem, ko se plošča izteče!
