Piše: Tanja Jerebic
Minuli petek je v 21-tih krajih po Sloveniji potekala Evropska noč raziskovalcev. Zanimiva pobuda evropske komisije skuša približati znanost mladim obiskovalcem in vplivati na njihovo odločitev pri bodoči izbiri študija. Ideja ni slaba, vprašanje je, koliko je iskrena. Univerze in zasebni izvajalci študijskih programov se pulijo za bodoče študente, ne da bi jim bilo mar, kaj se bo z njimi zgodilo po zaključku študija; več vpisnih mest pomeni več denarja za izvajalce. Programi so zanič do te mere, da so sami sebi namen, usmerjeni so mimo potreb družbe, zato diplomanti začnejo in končajo svojo kariero na Zavodu za zaposlovanje … razen tistih, ki jim dodatno izobraževanje na delovnem mestu plačuje država, na primer zdravnikom … Skupini srečnežev se lahko pridružijo še posamezniki z vezami v institucijah ali med gospodarstveniki, ker jih potencialni delodajalci sami usposobijo za delovno mesto …
Na drugi strani prevečkrat slišimo, da za znanost ni denarja. Kako to, zadnjič sem prebrala izjavo ameriške profesorice geografije s slovenskimi koreninami, da se Slovenija uvršča med najbogatejšimi državami sveta na 27. mesto!
Sporno oglaševanje študijskih programov povleče za sabo še druge dejavnike, ki bodoče študente včasih usmerijo v povsem napačne študije. Glede na zanimanje letošnjih bodočih brucev, sta prvi dve mesti petih najbolj zaželenih fakultet zasedli umetniški akademiji AGRFT in Akademija za likovno umetnost. Zaskrbljujoče izbire odpadejo šele na naslednje tri: Fakulteta za medicino, Fakulteta za zdravstvo, Ekonomska fakulteta, pri tem me najbolj moti, ker nihče ne preverja, če ne bi večina tistih iz tretje in četrte izbire sodila v peto … Na umetniške akademije se je bilo od nekdaj težko vpisati, ker imajo sprejemne izpite, nima pa jih Medicinska fakulteta, ki svoje bodoče študente izbira po birokratsko; kdor nabere več točk na maturi in v srednji šoli, je avtomatično sprejet. Tako trčimo ob boleč absurd našega šolstva; umetnike je potrebno skrbno izbirati, zdravnikov ne!!!
Prejšnji teden smo brali o štiriletnem dečku, ki ga je sršen pičil v usta in mu je prisotna ekipa v zdravstvenem domu odrekla nujno medicinsko pomoč, ker je bila takrat dežurna ambulanta v drugem kraju. Za vse Slovence bi bilo bolje, če bi podoben zdravstveni kader preusmerili že pred začetkom študija na Ekonomsko fakulteto. Če imaš znanje, ki lahko nekomu pomaga rešiti življenje, si mu dolžan pomagati tudi brez plačila, kadar nisi v službi!
Danes mineva točno dva meseca, odkar sem pisala o svojih težavah z okulisti. Omenjam bolj kot zanimivost, saj sem bila primorana problem z namerno napačno odmerjeno dioptrijo, s katero me je doktorica želela prepričati, da s testnimi vzorci megleno vidim, ker potrebujem progresivne, torej dražje leče, sama rešiti. Vsakemu očesu sem pribila še + 0,5 dioptrije in pogled se je zjasnil … Pregledi za leče so samoplačniški, torej lahko upravičeno trdim, da so me ogoljufali! Sorodnim zdravnikom iz tega ali prejšnjega odstavka bi morali odvzeti licenco, ker so medicino pomešali z ekonomijo!
Največja pošast prejšnjega stoletja je bil doktor Josef Mengele. Poznamo ga kot zdravnika, ki je delal poskuse na živih ljudeh za tretji rajh. Ni bil le to, študiral je tudi filozofijo in doktoriral iz antropologije ter medicine! Zanj ne moremo reči, da je bil psihopat kot Hitler. Bil je predvsem oportunist, svojih dejanj se je s tako elitno izobrazbo s področja humanistike zagotovo zavedal, vendar njegove kariere ni ustavil ne Auschwitz ne lovci na vojne zločince. Nacisti so ga po vojni prestavili v Paragvaj ter Argentino, kjer je nemoteno nadaljeval s svojimi raziskavami, kako razviti čistokrvno arijsko raso. Tako smo danes priča čudežem v brazilskem mestecu Candido Godoi, kjer se rodi petina dvojčkov svetlolasih z modrimi očmi …
Podobni ekscesi iz zgodovine bi morali biti zadosten razlog, zakaj vsak priden, ubogljiv in inteligenten človek še ne more biti zdravnik. Mogoče se sliši naivno, ampak tako pomemben poklic je sposobna opravljati le skrajno pokončna etična in pogumna oseba, ki je niti za ceno lastnega življenja ne premamita denar ali sprijena ideologija! To je cena za spoštovano mesto v družbi, ki jo mora vzeti v zakup.