***

Tudi te oči se bodo enkrat utopile v soju žalosti 
in ti boš lahko zopet mirno sanjal življenja 
onkraj okvirjev telesnosti 
nikoli mi nisi povedal zakaj odhajaš vsako zimo 
in se vračaš s prvimi žarki junijskega neba.

***

Mrzel piš me hladi po ramenih
v sobi vidim le bežen odsev lastne podobe
ura stoka in kot že tolikokrat poprej teče dalje
plaši me ne želim dalje ne premlad sem
nimam izbire iztegnem roko se pogladim po prsih
začutim neustavljivo srce ki tiktaka v daljavo črnine.

***

Rad bi te poljubil
tako nežno da me nebi čutil
rad bi te prijel za roko
tako silno da bi postala moja
rad bi stal nad tvojo senco
kadar se v moji nabirajo oblaki.