Piše: Matej Krajnc
John Lennon: Imagine, 1971
Nikoli nisem bil die-hard fen solističnih karier posameznih Beatlov; kot bend so bili popolna enota, avtorsko in izvajalsko, kot posamezniki pa imajo vsi precej neizenačene diskografije. Svoja najboljša solistična dela so ustvarili med razpadanjem Beatlov ali tik po njem: Lennon z albumi Plastic Ono Band, Live Peace In Toronto in Imagine, McCartney z McCartney in Ram, Harrison z All Things Must Pass in Ringo z Beaucoups of Blues in Ringo. Kot rečeno nisem bil die-hard fen, sem pa bil in ostal fen in zato sem tudi koj zapopadel, ko sem dobil obvestilo, da bo letos izšla razširjena izdaja Lennonovega menda komercialno najbolj uspešnega albuma Imagine iz leta 1971. Naslovna pesem je bržčas njegova najbolj znana solistična pesem in tudi najbolj zlajnana; tako zelo, da je njen pomen pravzaprav že skorajda nepomemben, njen utopični podton pa v dobi vedno hitrejšega razčlovečevanja bolj slaba šala – a to zlasti zato, ker so jo zlorabljali na vse možne načine. Kot pesem je seveda še vedno navdihujoča, če pozabimo, da jo je napisal bogataš, ki ga je šofer vozil v zasebni limuzini, živel je v luksuznem hiperstanovanju sredi New Yorka, bil lastnik še vsaj četrtine stavbe, v kateri je stanoval, hkrati pa je govoril, kako lepo bi bilo, če bi lastnine sploh ne bilo. Pozabimo ta hip na ta aspekt Lennonove “utopije” in poglejmo, kako je torej z razširjeno različico proslule plošče.
Ko je nastala, so odnosi med bivšimi Beatli (ki vsaj pravno gledano še niso bili čisto bivši) bili precej skrhani, zlasti med Lennonom in McCartneyjem. Pravzaprav je McCartney zaradi odločitve, da svoje bivše sobendaše toži, izključno zato, da bi jih spravil iz klešč menedžerja Allana Kleina, kar so preostali trije napačno interpretirali in tožbo vzeli osebno, posledično pa se njihovi odnosi niso nikoli več zares zgladili, ne glede na občasno pajdašenje (zlasti l. 1995 ob izidu Antologije), stal na čisto svojem bregu, preostali trije pa na svojem. A zgolj Lennon se je odločil, da prijatelju tudi v pesmi pove, kaj si misli o vsej stvari. Na album z nosilno pesmijo o ljubezni in miru je tako uvrstil jezno rokersko zbadljivko How Do You Sleep, v njej pa, kot so pisali časopisi, “obračunal” z McCartneyjem. Obračunani naj bi na svojem albumu Ram, ki je izšel istega leta, v pesmi Too Many People zbodel zakonski par Ono-Lennon, kar naj bi bila še zadnja bilka za dolgo tišino med “odtujenima zaročencema”, kot je njun odnos sredi sedemdesetih poimenoval sam Lennon. Ob najavi pričujočega projekta so v javnost z založbe poslali arhivsko videogradivo s snemanja ravno te pesmi. Zanimivo naključje; a ne bodimo zlobni in recimo, da je bil ta session najbolj reprezentativen za celotno snemanje. Kajpak. Na posnetku vidimo Klausa Voormana, ki je bil seveda že skoraj iz plenic zasedbe del beatlovske ekipe, pa Harrisona na kitari (v čemer nekateri spet iščejo skrite pomene), bobna pa mladi Alan White (Yes). Pravijo, naj bi na McCartneyja merila tudi pesem Crippled Inside, a pustimo to: pesem je glasbeno zabaven pastiš na glasbo iz časov pred začetki rokenrola, besedilno pa deluje precej univerzalno; tudi danes bi jo marsikdo moral slišati.
Razširjena izdaja albuma Imagine je na štirih zgoščenkah in dveh Blu-Rayih, dobite pa tudi skrčeno različico dveh LP-jev z izbranimi redkostmi. Na različici “ultimate” je pesem How Do You Sleep še najmanj zanimiva, bolj zanimivo je poslušati nekatere druge – How, I Don’t Wanna Be A Soldier, Jealous Guy, Crippled Inside in Gimme Some Truth, ki poleg naslovne dejansko tvorijo avtorsko jedro plošče. Več različic mixov, evolucija snemanj, videogradivo in debela knjiga z dokumentacijo – vse to čaka tiste, ki boste oddrobili kar nekaj novcev. Se pa splača: Lennon je bil med snemanjem tega albuma, čeravno jezen in besen na ves svet, zelo fokusiran, avtorsko in izvajalsko. Med gradivom so nekatere pesmi, ki niso bile na albumu, so pa prišle na single, denimo Power To The People in Happy Xmas (War Is Over). Precej je tudi čisto preprosto zabavnega Lennona in poslušati tovrstno glasbeno dokumentacijo je vedno poučno, ponavadi pa še kaj zraven.
Lennon je po letu 1971 počel marsikaj; naredil je dvojno ploščo protestnih pesmi na prvo žogo, zbirko starih rokenrolov, dva avtorska studijska albuma in po letu 1975 tik pred smrtjo še enega, a nič od tega ni doseglo moči in pomena tega, kar je počel na samem začetku sedemdesetih. Imagine je zato bržčas njegova zadnja mojstrovina; ne popolna, a taka, h kateri se splača vračati. Naslovna pesem je marsikomu vlila upanje, četudi je potem počilo, a tako pač je s pesmimi. Brez njih bi bilo življenje precej bolj dolgočasno.
