Piše: Matej Krajnc

samozaložba, 2017

Že ko sem pred kratkim dobil v roke pričujočo ploščo in jo jel poslušati, je postalo jasno, da gre za posebne vrste godbo. Poslušalska izkušnja Agore se nekako sklada z domiselnim ovitkom: zgrabi te nenadoma in na nenavaden način. Gre za zahtevno glasbo, h kateri se velja vračati in raziskovati tudi tista obzorja za usti, ki se prikažejo iz vode in iz not izkričijo silhueto ženske glave.

Čisto faktografsko gre za sedem skladb Rastka Zagerja, sedem poglavij, ki že z naslovi nakazujejo nekakšen podaljšek zgodbe z naslovnice. Pet “krajših” skladb (nobena ni krajša od štirih minut) dopolnjujeta dve glasbeni epopeji, dvanajstinpolminutna Acqua alta ter desetminutna Equinox. V zasedbi Emil and the Detectives poleg avtorja, basista in vokalista Zagerja igrajo še klaviaturist Dejan Pečenko, kitarist Žarko Jankovič, bobnar Matjaž Sabolek, tolkalist Igor Ambrožič in saksofonist Zdravko Zimič. Pri posameznih skladbah so sodelovali še bobnar Danilo Balog, saksofonist Vasko Atanasovski in violinist Gal Hartman. Pestra in referenčna zasedba torej, nekakšna resna “superskupina” mariborskih rokerjev in jazzistov, ki so z naslovom plošče (ta grški javni trg ali shajališče (ἀγορά – agorá) najdete tudi v Homerju) tako simbolno kot empirično definirali skupne poglede na glasbo in igranje. Zager je povedal, da je glasbenike zbral sam, vsi nekako delijo in udejanjajo njegovo glasbeno vizijo, ki je, kot bomo videli, precej pestra. Ploščo bi pravzaprav lahko imenovali mini avtorska enciklopedija jazzrockovskobluesovskih glasbenih raziskovanj skozi zgodovino (popularne) glasbe zadnjih petdesetih let.

Uvodna pesem Fly, Fly, Fly nas inštrumentalno in vokalno vrne v dobo progresivnega rocka sedemdesetih, medtem ko je Acqua Alta prva od epopej in se giblje med progresivnim bluesovskim rockom in nekaterimi jazzovskimi odseki, mimogrede v njej skozi rif ali dva slišimo tudi kratek chuckberryjevski riteminbluesovski glasbeni izlet. Island je umirjena progresivna balada, ki temo oceana z dobro umerjenimi vokalnimi vložki (“There is a place in my island!”) umesti med “staro izročilo vode” in “enakonočje”; ta, druga najdaljša skladba na plošči, nas vrne med epopeje, a to že pričakujemo. Telo, ki se na naslovnici dviga iz vode, je v zadnjih dveh pesmih, Blindness in Flora dokončno tudi ontološko (glasbeno) umeščeno hkrati v starodavni poganski in sodobni svet vode in prvinskega življenja (ki ga je seveda treba poiskati, saj je sodobna urbana resničnost na popolnoma nasprotni osi). V pesmi Equinox je kljub ambientalni spremljavi pravzaprav ključna izrazita basovska linija, ki nas na nek način spet vrne v sedemdeseta, a nikoli ne smemo pozabiti, da so Zager in njegovi glasbeni somišljeniki sodobni glasbeniki, ki kot tisto že omenjeno telo zgolj potujejo skoz čas in se vedno znova vračajo na prvo točko; tako postane jasno, da je zaključna skladba Flora nujni “bookend”, ki poveže intenzivnost Acque Alte s tematiko “shajališča”, ta pa svojo utemeljitev najde pravzaprav v (angleških) besedilih, če jih dobro poslušamo. Kar si ta glasba zagotovo zasluži. Če kdo ob poslušanju plošče pomisli tudi na zasedbo Izvir, je vendar treba dodati, da so Izvir delovali sredi sedemdesetih, v sami srčiki progresive, medtem ko Emil in detektivi, kot smo že zapisali, trdno zasidrani v sedanjosti potujejo skoz čas in skušajo s svojimi glasbili ustvariti nekakšno “novo zgodovino starega”.

Zavrtimo si ploščo še enkrat in ugotovimo, kam vse nas lahko popelje. Še en način je poslušati posamezno skladbo posebej, brez konteksta drugih, kar sicer ni prvotni namen, je pa zanimiv preizkus. Tako se nam poglavja v zgodbi časa odstirajo nekoliko počasneje, koncept pa dobi čisto nov pomen. Kakšnega, ugotovite sami.

Emil and the Detectives, foto: arhiv R. Z.