Ashley Jackson: Churchill

Piše: Matej Krajnc

IMG_0708.jpg

Cankarjeva založba, 2018, prevod: Igor Antič

Nasmehnil sem se, ko sem na zadnji strani knjige prebral, da je po mnenju kritikov pričujoča knjiga najboljša srednje dolga Churchillova biografija. Doslej. Zanimivo je tudi, da sem se je loteval ravno v obdobju, ko sem na Netflixu gledal nadaljevanko The Crown, kjer ima Churchill, vsaj v epizodah, ki so za zdaj na voljo pri nas, prominentno vlogo; gre namreč za zgodnje obdobje kraljevanja Elizabete II.

O Churchillu sem že marsikaj bral in moram se strinjati, da je tale biografija res zgoščena in berljiva, čeprav je ponekod kar smešno, ko beremo: “Položaj prvega lorda admiralitete je vzradostil Churchillovo srce.” Za hip se nam zazdi, da beremo kakšno romantično zgodbo o veliki ljubezni. Seveda, oblast in položaj sta bila Churchillova velika ljubezen, vendar povedano na tak način občasno zveni, kot bi brali dnevnik kakšne zaljubljene deklice: ko sem ga prvič ugledala, se je moje srce vzradostilo. Churchill je včasih seveda, če gre verjeti virom in zapisom, deloval kot kakšna zaljubljena deklica, namreč da dolgo ni spregledal kake pomembne stvari, denimo te, da je pri vodenju postajal eratičen in da bi se morda moral umakniti že prej, nakar so gatudi opozarjali, celo kraljica. Ljudje na oblasti si večkrat tudi nočejo priznati, da niso popolni in da niso stroji. A kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen, le ne na Commonwealth, bi verjetno dejal Winston.

Vendar pa je zame osebno najzanimivejši del uvodni, v katerem dr. Božo Repe (s katerim se sicer strinjam, da je brez veze vztrajati na lažni nevtralnosti pisanja, a zgolj takrat, če gre za poljudno zgodovino, kar ta knjiga po svoji usmeritvi je, zato je to lahko opravičljivo; zgodovina kot znanost pa si tega ne sme privoščiti, ker ni njena naloga, da kaže naklonjenost do česarkoli, ne glede na to, ali se sicer drži argumentov, pač pa, da navaja dejstva brez naklonjenosti ali opredelitev, in to nima nobene zveze s t. i. “slovenskim prostorom”) razlaga o Churchillu in Slovencih. Mirno bi lahko rekli tudi, da o Churchillu in Jugoslovanih. Beseda seveda nanese na odnos Tito-Churchill, kar bi površno opredelili z “love-hate relationship” zlasti s Churchillove strani, zelo zabavno in pomenljivo pa ta odnos ilustrira tista anekdota, ko je Tito z Galebom obiskal Veliko Britanijo. Preberite jo na strani 13. Z Repetom se tudi velja strinjati, ko zapiše, da je bil Churchill državnik “imperialnega sveta, tajnih dogovorov in delitve interesnih sfer. Sveta, ki se je začel sesuvati že med vojno, sesul pa se ni nikoli. (…)” Sveta torej, ki pravzaprav, če bi zares veljala načela demokracije, ne bi smel sploh nikoli obstajati. A zanimiv je tudi stavek, ki ga kraljici Elizabeti II. položijo v usta v omenjeni seriji The Crown, namreč ko razlaga malemu Charlesu, da je države Commonwealtha treba občasno obiskati, da bi ne dobile kakih trapastih idej o osamosvajanju. To je sicer scenarij, prizor je po svoje duhovit, a hej, zgodovina priča, da so se po kraljevskih in oblastniških glavah praviloma rade podile take misli. Kje pa, da bi se kdo smel osamosvojiti … misliti s svojo glavo … ne dajati cesarju, kar je cesarjevega! S tem imamo v Evropi težave še v 21. stoletju, kar je pravzaprav neverjetno. Po drugi strani, bi kdo rekel, pa za samostojnost niso zreli čisto vsi, kar še kako drži, kot nas uči sočasna zgodovina, a to spet po drugi strani ne pomeni, da nimajo osnovne pravice do take odločitve. In tako naprej v krogu. A to je še vedno Churchillov svet, le da še malce starejši, kot je bil. Lahko pa tja vmes vstavite tudi kak drug epiteton.

Podobo mahajočega Churchilla poznamo. Cigare tudi. Ker politike ne maramo, naj za zdaj ostane mož s cigaro. In knjigo o njem lahko beremo tudi kot roman.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.