Piše: Matej Krajnc
samozaložba, 2020
Oktobra 2018 smo pisali o plošči Agora zasedbe Emil and the Detectives. Približno dve leti pozneje je med nami druga plošča avtorske glasbe zasedbe, ki se iz trgov in voda podaja med peščene gradove, kot tudi nakazuje naslov (in naslovnica), vendar vizualne podobe ni nujno jemati povsem dobesedno; gre vendarle za zelo široke komponistično-izvajalske spektre, ki svoje “peščene gradove” nosijo v štimungi vsevdiljnega “dograjevanja” in dograjevanja svoje glasbe, aluzije na trenutni red sveta pa niso nujne, čeprav je metafora že preizkušena. Gre čisto enostavno za motto, ki je z imenom Jacka Kornfielda zapisan tudi na ovitku: življenje je peščeni grad, vse je začasno. Gradite ga, skrbite zanj, uživajte v njem. Ko pa pride čas, ga pustite, da gre/izgine/se izgubi/izgine nazaj v pesek (če govorimo o dotičnem).
Glasba Emila in detektivov je sodobna avtorska glasba, tudi tokrat je vse skladbe napisal basist in vokalist Rastko Zager, ki evocira tako moderne jazzovske kot progrockovske tokove iz sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih. Nekateri so tako glasbo svojčas imenovali fusion, a tokrat se bomo zvrstnih oznak vzdržali – spodobi se in pravično je. Recimo raje, da je glasba zasedbe, zvečine inštrumentalna, spoštljiva do korenin in zakoreninjena v sedanjosti, kjer se resni skladateljski poskusi v tej smeri žal zvečine dogajajo zunaj širokega medijskega dosega in zgolj tu pa tam kakšna preide v radijske arhive za potrebe takšnih ali drugačnih oprem. Vendar pa nam Emil and the Detectives že s svojim imenom pripovedujejo zgodbo – raziskovanje novih glasbenih pokrajin z mojstrsko izvedbo, ki se poleg Zagerja udejanja v klaviaturah Dejana Pečenka, kitari Žarka Jankoviča, bobnih Buna Domitra, tolkalih Igorja Ambrožiča in saksofonu Zdravka Zimiča. Tokrat je na plošči tudi ena “krajša pesem” Camouflage (3:48), sicer pa je program tudi tokrat “obdan” z dvema daljšima skladbama, ki obe trajata več kot osem minut: Waterwalker in Hopeless. Vmes so Firewire, Jellyfish, Konvolut in Tuxedo Man, ki se tokrat sprehajajo med različnimi agregatnimi stanji sveta in glasbe; ta se v svojih aranžmajskih in izvajalskih strukturah navezuje na naslove (denimo saksofonski solo in ostra kitara v Jellyfish), ves čas poteka dvogovor med klaviaturami in basom, bobni s tolkali pa podčrtujejo ontološka sorazmerja, ki jih spreten poslušalec zlahka ozavesti kot bistvene podstati nove Zagerjeve glasbe.
Bend lahko spremljate na Facebooku, plošča je sveža in peščeni gradovi čakajo. Pustite njihovo glasbo, da spregovori – do naslednjega poglavja in naprej.