po zapisih Ferdinanda Roknika priredil Matej Krajnc

Fender Telecaster

Spominjam se, da me je Walter Yetnikoff, šef založbe CBS, pozno leta 1978, ko sem z albumom 1978 in bendom bil že lep čas na poti in je turneja šla že h koncu, vprašal, ali sem resno mislil, ko sem dejal, da si bom po turneji vzel nekaj več časa za počitek. Takoj po izidu albuma 1978 sem namreč zinil, da mi šovbiznis že gleda skoz vse odprtine in da bi bil čas za malce premora, navsezadnje sem bil skoraj brez premora aktiven od leta 1919, zadnjih nekaj desetletij po smrti velikega glasbenika in mojega prvega mentorja Johna Evansa pa sploh; sicer sem si vmes vedno privoščil krajše oddihe, da bi ne izgorel, a besede dopust nisem nikoli poznal. No ja, potem se je zgodilo: album 1978 se je prodal v skorajda milijonski številki. Tega ni nihče pričakoval; na lestvicah je takrat kraljeval disco in nekaj malega punka, a ne veliko, vsaj v ZDA ne; vse, kar ni dišalo po čistem popu, je bilo obsojeno na neuspeh. Album 1978 je bil precej bluesovsko naravnan, zelo grobo produciran in zdelo se je, da nima nobenih možnosti, nakar je prvi singl s plošče prišel najprej na lestvice country glasbe, kar me je precej presenetilo, nato pa še na Hot 100 Billboarda med prvih pet. Tam je tičal tako dolgo, da je bilo jasno, da bo treba na turnejo; škoda bi namreč bilo, da bi albuma ne bil podprl s koncerti.

Z albumom 1978 je povezana še ena zgodba: tista z Emily Widgers. Ni se končala srečno, zlasti zato, ker je ona umrla: leta 1994, med turnejo v podporo albumu High Bars. Izvedel sem tik pred koncertom, na katerem so gostovali Warren Zevon, John Prine, Johnny Cash in B. B. King. Anevrizma. Nikoli ni rekla, da bi imela kakšne težave. Tudi glede otrok se začuda nisva kregala. S prvo ženo sem imel hčerko, bila je že odrasla, to je bilo dovolj. Moral sem se odločiti, verjetno z mojim tempom ne bi bilo fer do otrok. Vsakič, ko se mi je zgodilo kaj hudega, sem se spomnil starega reka o pseh in karavani in se zakopal v delo. Pa ne, da bi na tak način bežal od življenja ali obveznosti: pisanje in igranje sta moje življenje in brez njiju si ne predstavljam kaj dosti lepega. Samotar? Morda. Čudak? Tudi. Idiot? Včasih.

Emily Widgers je bila lepa. Zelo lepa. Prvič sem jo zagledal na novoletni zabavi 1977; ne vem, kako me je Walter spravil tja, saj praviloma nisem zahajal med tovrstno smetano, a takrat sem šel. Prepričati sem se dal celo, da sem odigral dve pesmi, zgodnji pesmi; tega ponavadi nisem počel, ni mi bilo do takih ekshibicij šovbiznisa. Do zadnjega sem cincal – povabili so me tudi iz dunajske Opere, a potem so prestavili za dva dni, pa sem privolil. V oboje.

Emily je bila sveže ločena od pevca Stana Widgersa, bil je zvečine spremljevalni pevec najrazličnejših pop zasedb in posameznikov; imel je CV, da te kap: Elton John, Rod Stewart, The Carpenters, Bee Gees, Leo Sayer … V glavnem se je zadrževal v pop vodah, zato je imel precej denarja. Redkokdaj sem ga srečal, bil sem bolj v rockovsko-bluesovskih sferah, zadnje čase sem sploh rad zahajal v Anglijo, kjer sem se družil z Wilkom Johnsonom in drugimi podobnimi zagrizenci. Ohranjal sem tudi stike z jazzovsko sceno v New Orleansu, kjer sem nekoč začel. Widgers je bil tudi tam, na zabavi, a z Emily sta prišla ločeno, tako sem pozneje izvedel. Po nastopu sem šel do kanapejev, ki so bili zares ogabni, zato sem si odprl plastenko vode in počasi srkal. Ona se je sprva zadrževala pri drugi mizi, tam je bil Clive Davis s svojimi; midva sva se že prej nekoliko zaklepetala, pa ga zdaj nisem moril.

»Tebe pa se ne da prepričati, kajne?«

»Clive …«

»Ne, ne, pusti, saj vem! Ponujal sem ti deset milijonov! Sem ti, kajne? Je bilo deset?«

»Enajst in pol!«

»No, vidiš, enajst in pol!«

»Enajst in pol, popolno svobodo in 15 % tantiem!«

»Si že slišal, da bi kdo dobil 15 % tantiem?«

»Ne, ampak popolno svobodo že imam pri lastni založbi. In vse tantieme. In distribucijo. Kaj mi še lahko ponudiš, Clive?«

»Kokain?«

»He he he!«

Leta 1950 sem preveč trdo delal za neodvisnost. Bil sem prvi, ki se je osamosvojil, sploh menda prvi iz riteminbluesovskih voda, »črnuharske« muzike, kot so ji takrat pravili v zvečine prevladujočih rasističnih krogih. Kdo je že slišal za neodvisen riteminbluesovski bend! Ne, ne, ne bo me zdaj Clive Davis mamil z milijoni! Če ne bi v tridesetih začel dobivat filmskih ponudb, bi me zdajle sploh nihče več ne pogledal!

»Kaj misliš, da boš dosegel s tem, če ne boš več pri Columbia Records?« se je čudil John Hammond. »Kako boš z uredniki na radijih? Bojo prišli tvoji bratje in jih posekali?«

»Misliš, da sem šel na vrat na nos v tole?«

»Ne vem. Odkar je umrl John Evans, si čuden …«

»Čuden sem bil že kot otrok. Zato so me dali na glasbeno akademijo in na književnost z zgodovino. Misliš, da bi bil tu, če ne bi bil čuden?«

»Naredi, kakor misliš, da je prav!«

»Prekleto res, da bom! Odnesel bom ves svoj šit z ritjo vred in tantiemami, ki jih itak ne plačujete. Veš, kaj mi je rekel Steve? Da snemanja stanejo!«

»Ja, vem!«

»Že od leta 1930 sam plačujem snemanja, vi pa ste lastniki mastrov. Kaj boš rekel na to?«

»Nič.«

»No, potem se pa ne čudi!«

Srkal sem tisto vodo in gledal Emily, ko se je pogovarjala z Davisom. Nenkrat sem začutil roko na rami.

»Sam!«

»Johnny, jebemtimater!«

»Sam, ti slepi pankrt!«

Sammyja Davisa Jr. že vsaj tri leta nisem videl. Zadnjikrat, ko sva naletela drug na drugega, je s Countom Basiejem snemal album za MGM. Ne vem, kaj je bilo z njim na lestvicah, a Count mi ga je poslal in ni bil slab. Boljši kot Candy Man in tisto sranje, ki ga je Sam delal v sedemdesetih.

»Sam, kdo je tistale gospa?«

»Emily?«

»Hm, ja …«

»Ne poznaš? Emily Widgers!«

»Widgers? Kot Stan Widgers?«

»Pred kratkim sta šla narazen!«

»Ne me basat!«

»Nisi vedel zanjo?«

»Stana ne poznam prav dobro, Sam. Slišal sem zanj, ker je pel na vseh tistih ploščah.«

»Tip se rine na vse družabne dogodke. Nisem ga še videl, a gotovo je tukaj!«

»Sam, kako si?«

»Ne sili me, da ti vrnem vprašanje!«

»Si sam tu?«

»Nisem čisto sam sam,« je pomežiknil Sammy Davis Jr. »Rebecca je nekje pri koktejlih, samo ne da se mi zdaj šibat ponjo!«

»Rebecca?«

»Ja, ja, tiho bodi!«

»Slišal sem tvoj novi album!«

»In Person? Ne me jebat! Verjetno si edini!«

»Sam!!!«

»No ja …«

»Ti bi se kar pokopal tule pred menoj! Lestve so zdaj drugače grajene, Sam!«

»Kar govori, ti, ki z akustičnim bluesom serješ po štadionih!«

»Kje si pa našel štadione?«

»Govori se, da si zavrnil Dylana …«

»Sem. Ni mi zneslo, celo lansko leto sem bil na poti. Ta prekleti predlanski album je še na lestvicah. Lanski pa ne več.«

»Ja ja!«

»Zdi se mi, da bom stopil tjale in spoznal Emily!«

»Je tebe tudi snubil Clive Davis?«

»He he he … Upam, da se vidiva prej kot po treh letih, Sam!«

»Ti jebežnik!«

 

Clive Davis je kar poskočil v stolu.

»Si prišel podpisat?«

»Ne zezaj, Clive! Predstavi mi gospo!«

»Emily, tole je John Kaye! John, Emily Widgers. Nikar ne sprašuj glede priimka!«

Emily se je nasmehnila. Očitno je bila vajena.

»Saj lahko vpraša, gospod But!«

Hudiča! Ta album je res daleč segel! Ampak Emily je bila generacija Beatlov. So tudi bivše žene spremljevalnih pop pevcev poslušale akustični blues? In zakaj se mi zdi to tako čudno? Album je bil 2x platinast. Čemu ne bi bil še tretjič, sem na glas zinil. Clive in Emily sta me začudeno pogledala. Potem sem se zavedel, da nekoliko preveč na glas razmišljam. Zaneslo me je.

»Torej ste spet gospodična,« sem zinil.

»Ne še!« je prasnila v smeh. »Gospod Widgers mi še dolguje denar. In podpis na dokumentu.«

»Bi vmes, ko čakate nanj, srknili kak požirek?«

»Hej,« se je vmešal Clive Davis, »nisi slišal, kaj je rekla gospa? Nima še podpisa!«

Nasmehnil sem se.

»Sem že prav slišal!«

 

Ko se je prvi mesec leta 1978 začel nižati v drugega, je Stan Widgers podpisal papirje. Z Emily sva po tisti zabavi šla nekajkrat na večerjo. Potem še nekajkrat.

Potem sem februarja šel v studio.

»Leta 1977 nisi posnel nobenega albuma,« so me opozarjali bratje, ki so še vedno vodili moje posle iz newyorške pisarne ali pa iz nekoliko bolj oddaljenega kotička sveta, nekoč znanega kot Avstro-Ogrska, leta 1978 pa kot Jugoslavija, »in sam veš, kako so te pri Columbiji lani prosjačili za kompilacijo!«

»No, saj so jo dobili!« sem odgovarjal.

»Nimaš nobenih novih pesmi?« so vztrajali bratje.

Na tej točki so me ujeli. Vedno sem imel nove pesmi in glede tega sem bil zelo občutljiv. Hudiči so vedeli, kje potipati.

Z zasedbo smo bili leta 1977 na poti 180 dni, če ne celo več. Dobršen del leta. Dobri stari The Men so po novembru 1977 potrpežljivo čakali, kaj se bo zgodilo. A sem za tisto leto končal z nastopi. Pisal sem knjigo, ki februarja 1978 še vedno ni bila dokončana. Romani so mi šli lažje od rok, pesniške zbirke sem pacal precej dlje. In bil je čas za pesniško zbirko.

»Zberi songe!« so rekli bratje. »Kaj kompliciraš!«

»O tem bom sam presojal!«

»Jebi se!«

Ampak imeli so prav. Glasbo sem že od konca štiridesetih soustvarjal s poezijo. Dylan je leta 1962 navdušeno razlagal, kako je hodil po Hibbingu z mojima albumoma Sweat Tear Rock in Radio pod roko. Bilo je leta 1956 in 57, Bobby še ni bil znan. Imel je prav, albuma nista bila slaba. Imel je tudi Unhelpable Me iz 1954. Glede na to, da so albume tedaj kupovali skoraj izključno pristaši jazza in salonskih popevk, kot se je šalil Frank Sinatra, odmev ni bil slab. Sploh za izvajalca, ki so ga trpali v ritem in blues.

Zbirko sem odložil za naslednje leto. Sem pa iz nje potegnil deset besedil.

»Prideš snemat domov ali bukiram Record Plant?«

»Pridem domov. Bend tudi.«

»Kaj pa Emily?«

»Kaj je z njo?«

»Je nisi nekaj vabil na večerjo?«

»Sem.«

»Sta skupaj?«

»Ne vem.«

 

Nisem je niti vprašal. Pobral sem bend in sedel na letalo.