Piše: Tanja Jerebic

Ne mine teden, da svet ne bi praznoval dneva česarkoli. Novodobni prazniki se množijo, kot bi nam strukture moči želele z vajami iz pomnjenja krepiti možgane za pozno starost. Evropa z nekajletno zamudo hiti za Ameriko … Najprej so nam zapovedali večno igrivost in zabavo, zatem smo postali sproščena Slovenija, zdaj vstopamo v novo obdobje večno praznujočih. Prazniki dodajo dnevom pridih slovesnosti, ki so pomembna nadgradnja zabavnega sproščenega bivanja. Napolnijo nas z ležerno brezskrbnostjo in lažnim upanjem v boljši jutri. So oddih od realnosti.

Vsak sistem je poznal demagoge in plačance, ki so se znali prikupiti ljudem s kritiko obstoječih razmer na račun svojih plačnikov. Z njihovo privolitvijo so postali vezni člen med vladajočimi in ljudstvom. Udrihali so po sistemu v skrbno domenjenih smernicah, ki so bile še sprejemljive za oblast in vladanim vzbujali občutek svobode. Govorili so o prepovedanih stvareh, zato je bil njihov pogum občudovan. Govoriti o problemu pomeni gibati se v polju njegove razrešitve. Biti tik pred tem, da ga odpraviš … Marsikateri upornik se je začuden prelevil v zapornika, ker jih je želel posnemati v borbi za svoje in narodove pravice. Danes je to drugače organizirano, ne zaprejo njih, ki tulijo v prazno luno. Zakaj bi jih, saj ponižanih in razžaljenih nihče več ne posluša. Svoje razigrane sproščene praznovalce so prevzgojili, da slišijo le glas moči.

V 21. stoletju so postala razmerja moči zapletena. Vsake štiri leta volimo predstavnike oblasti, misleč da smo izvolili vladajoče. Do neke mere drži, izvoljeni lahko vplivajo na našo blaginjo, vendar v resnici vlada kapital. Ljudstvo lahko izvoljene zamenja. Bodisi jih odstavi bodisi jih na naslednjih volitvah ne izvoli več. Toda kako odstaviti tako abstraktno kategorijo, ki ima to moč, da opeharjeno ljudstvo spremeni v svoje oboževalce? Da jih prevzgoji po lastni podobi?

Poti kapitala so abstraktne. Tudi najzvestejši praznovalci mu ploskajo bolj od daleč. Ljudstvu se ne kaže često. Pridobil je status boga. Ne vidijo ga, vendar čutijo njegovo vseprisotnost. Ko se jim zdi skoraj na dosegu rok, praviloma švigne v nek drug žep. Ljudi spreminja v vernike; večkrat jih zgreši, bolj verujejo vanj.

Praznovanje praznika dostojnega dela, medtem ko čedalje več ljudi preživlja svoja življenja na obrobju družbe, pomeni slaviti revščino zaposlenih, prekarnih delavcev in brezposelnih. Je odvračanje pogleda od realnosti.

Praznik je v času svetovne gospodarske krize 2008 uvedla Mednarodna konfederacija sindikatov. V desetih letih smo prirajali do suženjstva. To se ne bi zgodilo, če bi ljudje slišali glas revnih, namesto da sledijo demonu moči. Reveži se istovetijo z bogataši, ne vejo, kam spadajo, svojega rablja obožujejo. Dokler se ne bodo zavedali lastnega položaja, kako hitro lahko s svojimi mizernimi plačami pristanejo na dnu po izgubi službe, bomo padali vedno globlje. Ko ti organizacija v slogu neoliberalne paradigme zapove praznovanje brez razloga, se je smiselno vprašati, kakšno je njeno razmerje do moči … Vprašanje lahko premečemo v manj abstraktno obliko; zakaj so slišani, če vemo, da ima moč razglašanja le kapital?