Leon Matek: Srce imaš tako veliko

Piše: Matej Krajnc

IMG_0704

samozaložba, 2018

Tretji samostojni album kantavtorja in filmarja Leona Matka prihaja med nas ravno v času, ko se večkrat vprašamo, ali je sploh še komu za kaj mar. Odgovor je v tem primeru nedvoumen: Leonu Matku je mar in to pove na glas, čeravno je dobršen del nove plošče zelo intimen. Trinajst pesmi deluje kot zaključena celota z dvema velikima tematskima sklopoma: intimna ter angažirana uglasbena beseda. Če poznate Matkovi plošči Zrno in Most, pa tudi njegovo drugo glasbeno delo, denimo v zasedbi Juhej in Vuhmepiš, veste, da je uglasbena beseda tisto, za kar pri Matku zares gre in da je sporočilu, ki ga prinaša, vredno prisluhniti.

Tokrat je Matek zbral okrog sebe zanimivo družbo sodelavcev, ki dodatno barvajo njegove pesmi. Sam igra kitaro in orgle, med sodelujočimi pa so bobnar Sergej Ranđelović, violinistka Petra Onderufova, harmonikar Jaka Kastelic, pa vokalni sekstet, v katerem med drugimi poje tudi Miha Nemanič (Same babe). Glasbene podobe pesmi sledijo sporočilom, nobeno glasbilo nikoli preveč ne zareže v prostor, imajo pa vsa svojo nalogo, ki jo odlično opravijo tam, kjer je treba.

Plošča se začne z intimnim nagovorom v pesmi Kdaj je umrla iskra v tvojih očeh in se nadaljuje z bivanjsko tematiko v pesmi Najraje bi ta dan preklet prespal. Naslednja, Hočem veliko več, nas že popelje med angažirane teme, kjer se Matek iz pozicije slehernika sprašuje o sodobni družbi, njenih “zakonih” in položaju tega slehernika v njej, delovni sili torej v prostoru, ki je razčlovečen ali se razčlovečuje. To je najbolj razvidno iz pikre zabavljice I live in Facebook, pa tudi iz Zakaj bi protestiral in Pazi, pazi, padu boš, ki osnovna bivanjska vprašanja spretno kombinirata s kritiko družbe, a saj je “bivanjskost” kot taka v dandanašnjem prostoru in času že sama po sebi nekakšna kritika družbe, vsaj za “tiho večino”, če parafraziramo besede nekdanjega ameriškega predsednika Nixona. Vmes se tematike menjavajo in prekrivajo (Srce imaš tako veliko, Ljudožerci, A ti je tega treba?), a iz štimung pesmi je razvidno, da je vitalistična komponenta Matka-avtorja in Matka-človeka tista, ki njegova intimna raziskovanja in tudi kritiko časa nikoli ne potegne v patetiko, ampak v nekakšno “vuhmepiševsko” hudomušnost, ki je avtorsko in umetniško seveda precej bolj tehtna, kar se pokaže tudi, ko slišimo ploščo v celoti. Ne zapusti nam namreč občutka apokalipse, pač pa občutek, da je njen avtor nekdo, ki “srce ima tako veliko”, pa tudi avtorsko moč tolikšno, da zmore pogledati čez plotove banalne vsakdanjosti.

Avtor tudi še vedno verjame v album kot medij, torej da je plošča nekaj, kar mora obstajati tudi zunaj digitalnih platform. Vsa besedila s plošče so na voljo na spletni strani leonmatek.com, meni pa, prosim, oprostite: poslušanje albuma bom ponovil, zato na tej točki pisanje zaključujem.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.