Piše: Matej Krajnc

Sony/Legacy, 2018

Ali morda raje: v novi luči. Zgodba je čisto enostavna: Paul Simon je izbral, kot sam pravi,  manj znana poglavja svojega opusa in jih na novo pretuhtal. So to pesmi, ki so ušle? Simon pravi, da ne ravno ušle, ampak da so se “izmuznile”. Če mojstra vzamemo preveč dobesedno, postane album, ki je pred nami, najprej “kviz” za poznavalce, nato pa mini raziskovalna naloga. S katere plate je Pavel kaj potegnil? Kje je našel ta in ta komad? Kar štiri pesmi je izbral z albuma You’re The One (2000), po eno pa z albumov There Goes Rhymin’ Simon  (1973), Still Crazy After All These Years (1975), One Trick Pony (1980), Hearts And Bones (1983), The Rhythm of the Saints (1990) in So Beautiful Or So What (2011). Solo kariero je torej pokril po vsej dolžini.

A tovrstno tuhtanje zna kaj hitro odvrniti od poglavitnega opravila: poslušanje glasbe in uživanje v njej. V novih izvedbah najraje tuhtamo o stičiščih starega in novega in zanimivo je, da vzdušje albuma ustreza naslovu; pesmi so v bluesovski, delno softjazzovski štimungi, kar ponekod uspe, ponekod pa ne; zlasti za komad Can’t Run But iz leta 1990 velja, da je izvirna različica na Rhythm of the Saints nekako bolj sedla. Nekateri kritiki že ugotavljajo, da je Paul na albumu premehak, kot bi se zdelo, da je z izvirnimi različicami koga užalil, pa hoče zdaj to popraviti. Recimo raje, da je pričujoča plošča album zase, počasen sprehod po nekaterih pesmih, ki jih v prvi rundi morda niso vsi opazili, pa so zdaj dobile svojo priložnost. Kot se večkrat zgodi, je tak namen čisto okej in legitimen, album kot tak tudi dobro funkcionira, a marsikdo bi se strinjal, da bi Paul Simon lahko zgolj zbral izvirnike s plošč in naredil kompilacijo.

Špekuliramo lahko v nedogled, dejstvo pa je, da je album prijeten za poslušanje. Pesmi Paula Simona imajo vedno pomenljiva besedila in zanimive melodije, vendar pa na pričujočem albumu včasih zvenijo bolj kot Art Garfunkel. In če ste si zaželeli nekaj za pozno jesen, bo tole kar prava odločitev.