Erna Ferjanič – Srečanje s Salopijani

Piše: Marija Švajncer

ERNA FERJANIČ – SREČANJA S SALOPIJANI

Potopis 02, število strani: 104, leto izida: 2018, Kulturni center Maribor, zbirka Potošis 02

Erna Ferjanič, slovenska pesnica, pisateljica, slikarka, kiparka in likovna pedagoginja, je pri Kulturnem centru, zavodu za umetniško produkcijo in založništvo v Mariboru v zbirki Potopis objavila knjigo Srečanja s Salopijani, Obisk britanskega mesta Shrewsbury in njegove okolice (Shropshire). Avtor grafične zasnove je Peter Dobaj, oblikovanje in prelom ter oblikovanje naslovnice je pripravil Jurij Moličnik, fotografijo na naslovnici je posnela avtorica, fotografije, ki so v knjigi, so iz njenega osebnega arhiva.

Erna Ferjanič je vsestranska ustvarjalka. V Rogaški Slatini je vodila Grafični muzej, uveljavila se je tudi kot pesnica, slikarka in organizatorica različnih prireditev in srečanj. V sodelovanju s prof. dr. Jožetom Lipnikom je objavila pesniško zbirko Sedem križev (2008), predstavila pa se je tudi s samostojnimi pesniškimi zbirkami, in sicer: Mrtva roža (2012), Pol srca (2013) in Pojem pesem (2017). Vsa navedena literarna dela je tudi ilustrirala. Erna Ferjanič ureja zbornike ter organizira literarne večere, prireditve, likovne delavnice in simpozije. Organizacijsko je sodelovala pri pomembnih mednarodnih projektih. Nekaj njenih pesmi je prevedenih v tuje jezike, za svoje delo je doma in v tujini prejela številna priznanja in nagrade.

Srecanja s Slaoppijani naslovka

Srečanja s Salopijani, naslovnica knjige

Erna Ferjanič na začetku in na koncu knjige zapiše, da je sicer najlepše doma, saj je pri nas toliko lepega in slikovitega, da ga je težko spoznati v celoti, vseeno pa si ne more kaj, da se ne bi vedno znova odpravila kam na tuje in se lotila spoznavanja kulturne zgodovine, umetnosti, arhitekture in še marsičesa drugega. Erna Ferjanič je natančna opazovalka: njenim očem ne uide nobena podrobnost, vse si natančno ogleda – od arhitekturnih ostankov iz starih časov, cerkva, prostorskega urejanja in aristokratskih poslopij pa vse do vrtov, trgovin in drugih objektov, ki govorijo o življenjskem slogu ljudi in njihovih vrednotah. Avtorica si sproti zapisuje svoja opažanja in doživetja, vse uredi kronološko, opira se tudi na različne informacije, ki jih najde v tiskanih in fotokopiranih zloženkah (na voljo so v muzejih in dvorcih), prisluhne opisom in pripovedovanju vodičev in vodičk ter ljudi, ki spregovorijo o zgodovini stavb in drugih značilnostih iz preteklosti.

Največja dragocenost potopisa Srečanja s Salopijani pa je pisateljičin osebni odnos do potovanja v daljni kraj, literarno in zanimivo opisovanje znamenitih poslopij in tudi neznatnosti, ki jih marsikdo sploh ne bi opazil, avtorica – slikarka in umetnica – pa zna sivim in na videz pozabljenim predmetom vdahniti barve in s svojim videnjem pričarati lepoto. V izbranem slogu, jezikovno kultivirano in domiselno oživlja spomin na obdobje, ki se vse bolj odmika.

Njen pogled na življenje je optimističen, le redko se pritožuje, vendar pa si včasih le mora priznati, da na potovanjih ni vse idealno. Tako se ji zgodi, da jo za nekaj ur zaustavi stavka letališkega osebja; tisti, ki jih kaj povpraša, zahtevajo, naj jih ogovori v njihovem jeziku, in se delajo, kot da ne obvladajo nobenega drugega jezika; na letalu je mnogo ljudi kar prestrašenih in nemirnih, sedež pa jim po naključju dodelijo prav ob njej. Naleti na množico, v kateri se najdejo tudi nestrpni in nesramni ljudje. Gneča, stres in dirka – vsega tega res ne mara. Pošali se, da ima tam zgoraj angele varuhe in vedno se ji posreči, da se prebije tja, kamor se je namenila. Ker ji včasih ne preostane drugega, kot da koga poprosi, da jo spusti mimo vrste, se na koncu oddahne in si reče: »Še so dobri ljudje.« Premaga vse ovire in uspe ji, da stopi na angleška tla in tedaj se ji odpre čisto nov in slikovit svet.

Shrewsbury je staro mesto, prestolnica grofije Shropshire v regiji West Midlands. Mesto ima sedemdeset tiso

prebivalcev. Na starem zemljevidu je poimenovano Salophia in prebivalcem Shropshira so nekoč rekli Salopijani, od tod torej naslov potopisa Srečanja s Salopijani.

Erna Ferjanič je imela v Shrewsburyju slikarsko razstavo. Svoje slike je razstavila v galeriji The Vision Gallery Mika R. Hatcha v Darwin centru. Med ljudmi, s katerimi je sodelovala, je doživljala pristno povezanost in iskrenost, veliko prizadevnost in dobronamernost, nam vsem tako zelo znane zavisti pa ni opazila. V osebnih stikih je začutila prijateljsko naklonjenost. Povabili so jo, naj naslednje leto pripravi likovne delavnice in gostiteljem prikaže svojo slikarsko tehniko. Umetnica pravi, da so ljudje z različnih koncev sveta kljub zemljepisni oddaljenosti duhovno povezani; odkriva namreč nenavadno podobnost med Shrewsburyjem in Novim mestom.

Potovanja dajejo pisateljici spomine za vse življenje, dobrih dogodkov zanjo ni nikoli dovolj, potovanja pa so tudi majhni pobegi iz vsakdana in potem se notranje obogatena zopet vrne vanj. V svet odhaja tudi zato, da bi se vračala k sebi, k svojemu bistvu, razmišljanjem in rešitvam. Ob novih spoznanjih duhovno raste, primerjave med življenjem tu in tam so zanjo smiselne in koristne.

Potopisna knjiga Srečanja s Salopijani je opremljena s številnimi avtoričinimi črno-belimi fotografijami, posnetki z umetniško vrednostjo, ki nazorno prikazujejo njeno občudovanje arhitekture, srečavanja z zanimivimi ljudmi, kulinarične posebnosti, utrinke iz narave, napise, stare predmete, spomenike in slike iz galerij. Včasih pa je dovolj zgovoren nasmejan obraz, ki ga ujame na posnetku in z zaustavljenim trenutkom izpriča tudi svojo radoživost, vedoželjnost in veselje do življenja.

Marija Švajncer

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.