Piše: Andrej Lutman

DVESTOPETDESET

(Izštevanka)

Prebuja se v mlečne odseve svetlobe, razpršene po drobnih delčkih prahu in koščkih okruškov in zrncih peska. Zave se, da sedi na tleh sklonjene glave ter spuščenih in spodvitih udov, in se naslanja na neko trdo stvar, ki bi lahko bila nizka ograja, morda ograda ali nedokončana stena.

Preden se prične ukvarjati z okolico, se spomni na podpis pogodbe, prek katere je bila sklenjena zaveza z zdravstvenim zavodom, da mu v zameno za izbris preda in s tem proda svoje sloko telo v službo, v služenje za bitko, ki se obeta in v kateri lahko zmaga le s povsem nepoškodovanim telesom, kajti vsaka poškodbica ali nasilna odstranitev dela telesa je pač že poraz, ki se tiče celotnega telesa. Le telo brez poškodb je pravo in zdravo telo, upirajoče se kužninam. Kakorkoli poškodovano telo je takšno, da najprej celi praske, rane, ureznine ali usekanine, in šele kasneje je sposobno upreti se kužninam, ko do njih pride.

Spomini na ta svoj pristanek na pogoje v pogodbi pripomorejo k zbujanju in zaznavanju, da so uspavala, ki jih je bilo telo po podpisu pogodbe očitno prejelo, popuščala. Pokrčeni nogi, stisnjeni ob trebuh in tujo stvar, raztegne in pri tem trči ob nekaj mehkega pred sabo. Pogled z osvetljenih drobčkov pred sabo, nekje med pogledom in videnim, prenese predse.

Budi sebe in očitno tudi stvar ob sebi, saj se zbudi v zavedanje, da je samota premagana.

Dobudi se s štetjem: ena in ena in ena in ena in ena; pet krat pet je petindvajset; koliko je še do sto? Ko se dvigne in spravi pokonci, da že skoraj zravna telo, si namesti še bodalo, sekiro in… V odločanju med sulico in kopjem se odloči za kopje. Prešteje: eno, ena, troje orožij. Zazna prve kapljice znoja, ki jih kožna prevleka ne spusti skozi, kar je navsezadnje popolnoma pravilno, saj le tako lahko prepreči verjetni okužbi, da se razširi. Vbodi pač niso vedno zdravilni. Ko jih nadomesti s tekočinami, v katerih so raztopljene celice, bo občutek boljši, prepričljivejši. Hrane še ne potrebuje.

Andrej Lutman, Foto: lastni arhiv, 2018

Znova začuti tisto ob sebi. Morebiti se budi zraven še zdravega telesa. Njegovo vsekakor ni.

Prostovoljno udeleževanje bitk vsebuje tudi določilo v pogodbi, da telo prevzame nase vso odgovornost za poškodbe v bojih. Tako se namreč zmanjšajo oziroma celo izničijo kazni, pridobljene v bojih, in telo sme v celoti služiti koristim, nujnim za skupnost. Znova prične s štetjem: petindvajset, petdeset, sto petindvajset. Ko prešteje do petsto, preveri: pet krat sto je petsto, deset krat deset je sto. V bojih takšno štetje odpade, kajti množenje se ne dogaja, ko se število teles zmanjšuje.

Bojni položaj omogoča, da so moška in ženska telesa v bližini, saj le zmaga prinese prebuditev. Dvigne se sceloma, zravna, dodobra pretegne. Nemudoma po podpisu pogodbe se telo prepusti omamam in dražilom, da je v družbi drugih teles zlahka prepoznano s povrhnjicami. Potenje povrhnjice s povrhnjicami v znoju, slini in izcedkih ima učinek prepoznave, kar je za pravilne gibe v bojih odločilno. Določene snovi povzročijo tudi, da se telo prenovi, a hkrati ohromi. Na tak način se ohranja. Ko nabirka teles doseže število tisoč, se boj prične.

Ponovno štetje: dva krat po pet je deset, štiri krat po petindvajset je stotinja. Skoraj vsa telesa se predramijo v omedlevici istočasno na bojišču, ki je v obliki ovala s prekrižanimi potmi med stavbami. Pospana telesa imajo sicer več časa za štetje, toda njihova celovita pripravljenost je vprašljiva. Imajo pa še prednost, da se lahko uvrstijo med zdraveča telesa, torej ne med telesa, ki nimajo toliko skorje in ki služijo le delom za topljenje v tekočinah. Zdraveča telesa so za skupnost še posebej dobrobitna, saj skupnost prisega na samooskrbo. Ostala telesa so namenjena oskrumbi, preostalih teles ni. Na ostalih telesih se vadi orodje za preusmeritev v orožje.

Tisto zraven se premakne.

Zopet preštetek: štiri po dvesto petdeset je tisoč.

Zapisal Andrej Lutman.

Zgodbnica Dvestopetdeset je iz knjige Zgodbnice iz Črkja, ki izide pri Kulturnem centru Maribor.