Piše: Matej Krajnc
Subkulturni azil/Front Rock, 2010
KUD Zid na meji, 2020 (kaseta)
Ne glede na udaren naslov pričujoče plošče, politične konotacije pankovske glasbe pri nas in drugih vzporednih reči, o katerih je bilo že precej zapisanega, nas zgodovina panka kot taka tokrat ne bo zanimala. Zanima nas tale plošča, ki ni povsem nova, a to niti ni pomembno. Zasedbo Center za dehumanizacijo poznamo, njeno zgodovino tudi, in pričujoči album je zanimiv, pa takisto pomemben zgodovinski dokument, ob katerem pa se odstre vprašanje, ki si ga v spremni besedi k plošči zastavlja Dušan Hedl, član zasedbe in njen arhivist, in ki je med drugim povezano z dejstvom, da so posnetki, ki so pred nami, na plošči šele zdaj.
Če spremljate izdaje Subkulturnega azila, zdaj Kulturnega centra Maribor, zlasti knjižno zbirko Frontier in izdaje založbe Front Rock, veste, da ima CZD enega najbolj urejenih in dokumentiranih arhivov pri nas. Zato ta ali ona pojasnila niso potrebna – dokumentirani so začetki zasedbe, njena besedila, arhivski zapisi … Ob naslovu pričujoče plošče se spomnimo na “nesrečno leto” 1987 in glasne začetke krhanja federacije, spomnimo se na vprašanja o bratstvu in enotnosti in vse to so teme, ki jih v posnetkih obravnava CZD. Na svoj oster in udaren način. Vprašajmo se, zakaj niso izšli prej.
Vprašanje je torej: ali so posnetki z vaj, zapisani v lo-fi tehniki, in drugi drugačni podobni posnetki res zgolj gradivo za v predal ali kvečjemu za zgodovinsko raziskavo, kot resni glasbeni posnetki pa bi morali ostati v varnem zavetrju taistega predala?
Odgovor je seveda: kje pa! A to je odgovor, ki se ga bendi bojijo kot hudič križa, in bali so se ga tudi fantje pri CZD, ki so leta 1987 na vajah posneli te pesmi, če sem prav prebral, tega leta že na mešalko, in pozabili nanje. Zasedba je takrat delovala v postavi Dušan Hedl: kitara, glas, Branko Hedl: kitara, spr. glas, Bojan Tomažič: bas, spr. glas, Vlado Pivec: orgle, MS 10 + 20, kasetofon, spr. glas in Marjan Milošič: bobni. Čas pa naredi svoje in ko se čez dvajset let ozreš nazaj, ugotoviš, da bi ti posnetki, ki si jih svojčas imel za neadekvatne, morda znali povedati precej več. Predstavljati zeitgeist in tudi dokument, o katerem se bodo glasbeni zgodovinarji v prihodnosti gotovo še razpisovali. Zlasti pa, in to je bistvo današnjega vprašanja, dejstvo, da demo posnetki in drugi podobni posnetki s starih kaset in trakov praviloma delujejo precej bolj iskreno in avtentično kot spolirana studijska muzika, ki gre čez tisoč filtrov, efektov in rok. Ki mora imeti 78 “tejkov”, 178 nasnemavanj in potem še postprodukcijo. Jebeš to: vključiš kaseto, naviješ Marshalla na 11 in gremo! To je še vedno bistvo glasbe, ki ga “industrija” ne prebavlja najbolje. Ker ni za radio, ker ni za lestvice. In ker ni blagozvočno, beri: producirano. Bendi, ki snemajo vaje, to počnejo zato, da slišijo, kaj nastane. Premalokrat pa se zavedajo, da so to tudi zlata vredni arhivski posnetki, ki povejo o delovanju benda več kot plošče, za katere so se trudili v studijih. Hedl sam prizna, da so v CZD za pričujoče pesmi menili, da niso uspele; bodisi jih niso hoteli igrati, ker so jim bile bolj všeč druge, bodisi so svojo pankrockovsko držo ohranjali v škodo iskrenih improvizacij, ki zato niso prišle do poslušalcev. Prizna pa tudi, da so odveč lažne skromnosti; seveda, ni nujno, da je vse takšno “improptujsko” ali vadbeno gradivo zares dobro, bržčas pa je za to presojo dobra že omenjena časovna distanca. O kateri marsikdo ne bi niti razmišljal. In če nisi spoliran, nisi dober, pravijo guruji sodobnih medijskih mašinerij. Na srečo so cezedejevci o teh stvareh razmišljali, zato je na svetlem pričujoča plošča.
Seveda zapis, ki ga berete, ni klic tipa “bendi, demo-kasete ven!” ali kakšna hvalnica časovnim distancam in samoizpraševanjem, ki nastanejo ob tem. Je zgolj vnovični razmislek o tem, koliko zanimive glasbe gre mimo, sprožilo pa ga je ponovno poslušanje Demonstracij ’87. Ki niso šle mimo. Če to kaj pomaga. Zdaj jim lahko prisluhnete tudi na kaseti KUDa Zid na meji (2020).
