Piše: Matej Krajnc

JSKD/Revija Mentor, zbirka Prvenke, 2018, spremna beseda mag. Ana Porenta

Pred nami je prva pesniška zbirka lanske nagrajenke Festivala mlade literature Urška. Z naslovom Negotovosti navkljub nam dobro ponazori pogum podajanja v “neznano” s pripravo prvenca in pa tudi pogum zavezanosti pisanju, kar je razvidno med branjem pričujoče knjige. Katarina Gomboc ni novinka v našem literarnem prostoru, piše tudi prozo in za njo smo že slišali, vendarle pa je vedno zanimivo in napeto vzeti v roke prvenec in razmišljati, kakšna vprašanja so se rojevala ob nastanku in ali v teh instantnih časih pesniška zbirka lahko prepričljivo nagovori zlasti mlajšega bralca, vajenega bliskovitih sprehodov in klikov skoz pokrajine spletne virtualne resničnosti.

Kot je avtorica že povedala v pogovoru s svojo mentorico mag. Ano Porenta ob izidu zbirke na letošnji Urški v Slovenj Gradcu, je bilo potovanje zahtevno, a poučno in dragoceno. Dragoceno zlasti zato, ker je imela priložnost piliti svoj pesniški jezik, poučno zato, ker je, če si pri pisanju resen, poučno vsako tako potovanje, tudi če si že veteran. Kajetan Kovič je večkrat dejal, da se pred novim nepopisanim listom vedno znajde v zadregi nekoga, ki to počne prvič, a te zadrege so praviloma nagrajene, ko prideš na cilj; ali pa niso, in moraš začeti znova. Katarina Gomboc se zaveda obeh opcij in naslov njene pesniške zbirke bi kaj lahko meril na to trdo delo, ki pa se ga bralec, če je pesem dobra, praviloma ne zaveda.

Zbirka je razdeljena v tri poglavja, vsa so naslovljena z verzi in čeravno delujejo tematsko, Katarina Gomboc pravzaprav prehaja iz enega v drugega z rdečo nitjo iskalke “iskrenega”, kar je ena od ključnih besed njene poezije. Bivanjsko, intimno (ki je tudi bivanjsko) in angažirano (ki je pravzaprav tudi bivanjsko) si med sabo podajajo skupne imenovalce; protagonistka prehaja skoz pokrajine jezika in lastne pokrajine strahu, bližine (dvojine), “izvotljenosti”, kot zapiše v spremni besedi mag. Porenta, in popotništva, ki ima čisto empirične geografske nastavke (Rusija, Bolgarija …). Pol dvojine/bližine – intimni pol ni plaho tipajoč, pač pa zasidran v globoki veri v že omenjeno dvojino ali “dvojinskost”, kar dokazujejo tudi tiste pesmi, ki so jasno zapisane kot neke vrste “pisma”, iz daljave. Njena avtobivanjskost ni dvomeča, pač pa zasidrana v jasnem samozavedanju, kar se pokaže tudi pri angažiranih pesmih, kjer ni dvoma, kakšno etično držo je treba zavzeti – zagotovo ne tisto sovraštva in razdvojevanja, čeprav zavedanje o sodobni ureditvi sveta ves čas sproža druge vrste bivanjske dvome. Vse to so teme, ki so jasno zastavljene in tudi izrečene, ki pa, spričo hitrega teka dandanašnjega sveta, ostajajo pomembne točke nadaljnjih pesniških raziskovanj.

Ko znova listam pričujočo knjigo, mi (že spet) pade v oko jasna eksklamacija bivanjske pripadnosti: nosilka jezika. Jezik je sicer tudi čisto empirična reč, a pomembna je tista druga dimenzija, kjer je zajeto vse, kar človek pravzaprav je. “Skozi jezik se vpisujem v ta svet kot resnična oseba,” zapiše Katarina Gomboc. “Postajam človek z imenom ženska,” doda. Precej dobro izhodišče za nadgrajevanje poetike. Negotovosti navkljub, kar je tudi dobro.