Piše: Matej Krajnc

Center za slovensko književnost, zbirka Aleph 184, 2017

Tretja pesniška zbirka Gašperja Maleja nam nudi nenavadno zanimive sprehode po njegovi poetiki. Že Barbara Korun v spremni besedi ugotavlja, da je Malej docela samosvoj potohodec po pokrajinah slovenske poezije, da ne pripada nobeni “generaciji”, nobenemu “gibanju” ali podobni kolektivni označbi, ki dandanes opredeljuje poglede na zgodovino slovenske lirike. Če dodamo, da je s pričujočo knjigo Malej ustvaril izviren zemljevid, nekakšen lirični GPS po poteh intimnega, ki pa v tem primeru pomeni osnovno bivanjsko komponento in je trdno zasidrano tudi v “zunanjem”, empiričnem, bržčas zajamemo bistvo Malejevega pesništva. “iztrgal bom iz sebe / glas, ki bo povedal, / kako se dani”, zapiše Malej na samem začetku zbirke in s tem nekako napove ne zgolj sprehod, marveč potopisno preučevanje lastnih pokrajin. Razdeljene so v več “poglavij”, ki jih uvajajo verzi, in že v drugem poglavju Malej zapiše druge ključne besede: “najbrž sem sklenil dovolj kompleksno / zaroto proti življenju”. Seveda tu ne gre za kakršnokoli malodušno ali spleenovsko držo, kot se večkrat izkaže pri novodobnih byronih, a te Malej na svoji poti pušča za sabo. In v zadnjih treh razdelkih se verz, sicer kratek in liričen, raztegne v daljšega, lirično-pripovedovalskega. njegovi ljudje niso zgolj on sam, dotika se vseh “mrtvih duš” na poti. “Mrtvih” seveda ne v pravem pomenu besede, a, zdi se, takih živih, ki jih drugi ne bi opazili: “v kakšnem drugem okrožju bi mu pravili varuh snega” … “spremeniš se v starko. da ne bi bilo le opazovanje.” Pokrajine naenkrat postanejo ljudje in nato ugotovimo, da so to bile že tudi poprej, zato se velja vrniti na začetek in znova pretuhtati, kako je z dimenzijami teh popotnikov v novi Malejevi poeziji. Bralec, ti si na vrsti!

Na koncu knjige je zapis, ki Malejeva potovanja, popotovanja in potopis zasidra tudi v čisto konkretne pokrajine. Pesmi, ki so pred nami, je pisal ned letoma 2009 in 2017 sicer pretežno v Kopru in Ljubljani, a geneza sega dlje, v številne pisateljske rezidence in potovanja po svetu, pretežno literarna. To pojasnilo pesmi sicer ne delirizira, ne postavlja jih docela iz “neempiričnega”, pač pa jim doda zgolj še “znano” zemljepisno dimenzijo. Pojasni nekatera srečevanja. In eden od razdelkov v drugi polovici knjige, “igrajmo se …” to konkretnost nekako že napove z nizom pesmi, ob katerih so zapisani tudi kraji in datumi nastanka: koper, 31. 8. 2010. ljubljanski konzorcij, 2014. in tako naprej. zanimivo je, da je ta razdelek kratek, štiri pesmi ima in ena je naslovljena z “umetnik s. p.” in ima posebno mesto v “štimungi” zbirke kot imeniten samoironičen zapis, podčrtan s suhim humorjem, ki mu sledi pesem dresura za smrt s pomenljivima verzoma: “nič mi ne bi moglo biti bolj tuje, / kot je morilec”, ki ju navaja tudi Barbara Korun v svoji spremni besedi, da bi ponazorila Malejevo dimenzijo “tujosti”. Navaja tudi zgoraj omenjene uvodne verze in ugotavlja, da se glas ne oglasi sam po sebi, da ga je treba iztrgati iz sebe (ali morda od kod drugod). A tudi dresura za smrt s svojo bivanjsko, etično tezo (ki jo Malej v nadaljevanju razvije nekoliko drugače, ne tako zelo enoznačno), je tokrat tesno povezana s čisto aktualnim “dandanes”, s časom, ki mu pesnik ne more in ne želi uiti, ga pa lahko zaobide, vsaj na kratko, za nekaj pedi, če ne drugače, z umikom v popolnoma slečeni verz, ki nas popelje globoko v drugi del zbirke; najbolj minimalističen primer je “z vsakim novim imenom odkriješ, da si v resnici še bolj doma” (str. 76). Pod katero celino je torej doma pričujoča pesniška govorica Gašperja Maleja? Konkretno pod številnimi. Bivanjsko? “vrnitev v geografijo dotikov”, beremo na strani 78. “izrisanih / in občutenih. na pravih mestih.” Kaj praviš torej, bralec? Katera celina te nagovarja?

Knjiga je (spet) domišljeno in skrbno oblikovana, vsak razdelek ima likovno podobo, ki zbirko sestavlja v konceptualno zlitje zelene (platnice) in vijolične (začetki razdelkov, spremna beseda). Seveda je pomembno, kako se pesniška zbirka tudi vizualno postavi pred bralca. Morda tudi kot “črno okno, zvezdno nebo / in pesnik, ki potuje proti luni.” (str. 40) Vse to je dovolj povedno, da si lahko tudi v barvah Malejeve celine vedno znova in znova razlagamo pokrajine, tujosti in bivanja.