Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo

Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2018

IMG_4064 2

Že naslov seveda pritegne. Bržčas ni treba posebej pojasnjevati, kdo je Dušan Jovanović in kakšno je njegovo mesto v sodobni slovenski literaturi in gledališču. Dolgo se je upiral, da bi zapisoval svoje spomine, je priznal na tiskovni konferenci ob izidu pričujoče knjige. Hotel je pustiti preteklost, kjer je bila, in, kot je dejal, je tudi, ko je naposled le popustil in napisal, kar je napisal, potreboval kar nekaj časa, da je dotuhtal smotrnost svojega pisanja.

Kar je napisal, ni tipična avtobiografija, niti kakšna klišejska memoarska reč, a saj tega od njega niti nismo pričakovali. In kaj smo pričakovali? Pravzaprav smo se pustili presenetiti. Jovanović prav gotovo ni sentimentalnež, ki bi idealiziral svojo preteklost. Tudi njegova mama ni cankarjanska oseba, o čemer bržčas priča že naslov, ki nam lahko marsikaj pove o knjigi. In motili bi se, če bi pričakovali dolgočasne eksistencialistične traktate. Vendar pa Dušan Jovanović prizna, da je ob pisanju knjige, ko je začel spet tehtno razmišljati o svojih koreninah, dojel precej pomembnih stvari o sebi. Človek je nagnjen k raziskovanju samega sebe skozi svoje korenine in ko smo že poprej vehementno omenjali cankarjanski moment … Jovanović prizna, da je v otroških letih zatajil nemške korenine svoje matere, ker ga je bilo sram. V tem priznanju sicer ni cankarjanske patetike, odtod tudi naša zgornja trditev, je pa vseeno zanimivo tuhtati o kontekstu njegovega odnosa do matere, ki jo v uvodu opisuje z besedami: “Pri pisanju teh spominov, ko sem se potapljal na dno svojega otroštva, sem odkrival skrivnosti, ki so bile zakopane globoko v meni. Vednost o tem, kdo je bila moja mati. (…) Spomine na njeno nežnost in dobroto. Spomine na njeno šaljivost, na njeno otročjo naravo, na njeno igrivost.” Usoda Jovanovićevega očeta in matere ni bila pravljična; ko sta se razšla, so ga prisodili očetu (Jovanović ugiba, da zlasti zaradi njenega socialnega stanja), oče pa je imel potem precej pestro intimno življenje. Zanimivo je tudi tuhtati o kontekstu obdobja, v katerem nastajajo spomini protagonista: od rojstva (1939) do dandanašnjih dni; ne zanemarljiva doba, v kateri sta propadli dve državi, tretji ne kaže dobro, pihali so taki in drugačni politični vetrovi, skratka: nič novega, bi rekel Remarque. A vendarle novega, kajti usoda vsakega posameznika ima svoj kontekst, vsake oči vidijo svoj čas po svoje in leta včasih prinesejo modrost, včasih ne, včasih pa ta obstane nekje vmes. Jovanoviću je zdaj marsikaj bolj jasno, še vedno pa noče biti “zagrenjen in star”, obdržati hoče to ali ono otroško lastnost, kar je razvidno tudi iz pisanja, ki je vitalno in zlasti iskreno. Medtem ko mnogi svoje spomine zaobrnejo tako, da vse prikažejo v čim lepši luči, se Jovanoviću jebe za luč – napiše, kot se mu zdi, da je (bilo). Kar pomeni, da so rokavice na tleh in da cesar nima kam iti. Pa niso iskreni samo “portreti” drugih, tudi o sebi pove, kar mu gre. Vztrajno in zanesljivo pleše svoj moonwalk čez desetletja, ki so minila tako v znamenju ukvarjanja s teatrom, literaturo … z vinom, ženskami … kot v znamenju vojn, sovraštva med narodi, ljubosumja, intrig, skatka vsega, kar “plemeniti” človeški rod. Na koncu se sicer vse vrne k Mileni (Zupančič), osrednji ženski njegovega življenja, ki je nekakšen skupen imenovalec knjige. No, pa cigarete, jasno, ki jih kadi na balkonu, ker ima pravilo, da v spalnici, kjer piše, kajenje ne pride v poštev.

Knjiga se začne s slovesom od matere in skorajda konča z brezkompromisnim zapisom: “Prosim, ne pričakujte, da bom zmeraj dober, prijazen in ljubeč. Včasih bom hladen, grob in sovražen. Potem mi bo žal in trudil se bom, da sovraštvo vzamem nazaj, ga razveljavim in prekličem (…)” Skorajda konča zato, ker se dejansko konča s plesom. Poleg tega je kot taka zanimiv in napet ples skoz slovensko in jugoslovansko kulturno sceno, “pa i šire”, kjer se znajdejo najrazličnejši ljudje, od Borisa Cavazze, Šerbedžije, Vitomila Zupana, Petra Božiča, Raca, Andreja Hienga, Brigitte Bardot, Svetlane, Mete Hočevar, Ksenije Hribar do Miloševića, Kučana, Berlusconija in Che Guevare. Jovanović ne skriva, da prezira politikantstvo. Ne skriva tudi, da ima režiranje in pisanje zelo rad. In da so bili ljudje ob njegovi poti tako učenci kot učitelji. Prijatelji, bivši prijatelji, samo znanci, sodobniki, sedanjiki, pretekliki in prihodnjiki.

Jovanovićeva knjiga je pisana fragmentarno; ta fragment je čisti spomin, drugi razmišljanje, tretji skorajda esej … Kronološkega zaporedja dogodkov ni, ampak si sami sestavite njegovo zgodbo, kar je tudi prav. Kot smo že zapisali: pustili smo se presenetiti. Bi nas klasična avtobiografija s kronološkim zaporedjem “od zibelke do dandanes” razočarala? Bržčas bi jo Jovanović znal napisati tako, da nas ne bi. A zdi se nam prima, da se je ni lotil na klasičen način. Vsaj nam. Morda se vam ne bo. Ali pač. Preberite jo.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.