Lojze Kovačič: Prišleki

Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2018

IMG_9270.JPG

Ob vnovičnem ponatisu Prišlekov se med drugim spet krešejo mnenja, ali dejansko gre za najboljši slovenski roman 20. stoletja ali morda kar vseh časov? Vsaj po mnenju nekaterih uglednih literarnih zgodovinarjev/teoretikov Lojze Kovačič večje konkurence nima, a po skromnem mnenju podpisanega (tudi iz stroke) bi v tem kontekstu veljalo razmisliti še vsaj še o Zupanovem Menuetu, romanu Katarine Marinčič Po njihovih besedah in Knjigi Lojzetovega sina Janija Kovačiča. O tej slednji bi kdo podvomil, da gre sploh za roman, saj je kar nekakšen polihistorski hibrid vseh možnih zvrsti in slogov, a dalo bi se razpravljati. Seveda je že po ne predolgem premisleku brezplodno oklicevati to ali ono knjigo za “najboljšo” in čeravno Prišleki v kontekstu sodobnega romanopisja morda res nimajo preštevilne konkurence, je postavljati jih na piedesetal vrednotenjskih superlativov nekako nehvaležno delo, ki lahko bralca kaj hitro odvrne od resnega branja: okej, pravijo, da je to najboljši roman, hell, brati se mi ga pa res ne da; če tako pravijo strokovnjaki, bo menda že res. Zato pustimo ob strani taka ali drugačna kresanja mnenj in se raje vprašajmo, čemu je dobro, da so Prišleki spet izšli ravno zdaj. In zakaj je dobro, da jih še vedno beremo.

Najprej: obsežen roman, ki je spet izšel v dveh delih, kot v prvi izdaji (vmes je izšel še ponatis v eni knjigi, ki je bila v mehki vezavi sicer razdeljena), ni tipičen roman, ki bi zadostil sodobnim merilom za kresnika, kjer je bistvena kvaliteta “berljivost”. Tudi ne gre za roman, ki bi se skušal na kakršen koli način približati bralcu, kar je tudi dandanes cenjeno. Nasprotno, gre za zahteven roman, ki ga povprečen bralec, sploh dandanašnji, nevajen globljega literarnega razmišljanja, ne bo zlahka prijel v roke, kaj šele absorbiral. A prav to je ena njegovih prednosti: v sodobnem času, ko na vseh področjih kraljujeta povprečnost in površinskost, je jezikovna in vsebinska zahtevnost pričujočega romana še tolikanj bolj potrebna. Nato: v časih, ko se krešejo mnenja, kako je zares potekala polpretekla zgodovina, ki nas bo bržčas vedno delila na bregove, so Prišleki pričevalna knjiga usod, ne plehkega politikanstva. In na koncu: zanimivo bi se bilo vprašati, koliko kupcev prejšnjih (razprodanih) izdaj je roman dejansko prebralo (in dojelo) in koliko ga ima na polici zgolj kot statusni simbol, kot Prešerna ali Cankarja denimo, o katerih vsi pametujejo, zares bere pa ju le redkokdo.

Ko so Prišleki prvič izšli (1984-85), smo živeli v drugi državi, ki se je v posttitovskem obdobju začela naglo nagibati h koncu. Zdaj, ko znova prihajajo med nas, živimo v državi, ki jo, če gre soditi po štimungi vsakdana, vsak dan znova rapidno jemlje. Naslov romana je poleg tega dandanes, v luči begunskega/migrantskega vprašanja, ki tre Evropo in svet, še kako aktualen, le da morda v nekolikanj drugačnem kontekstu, četudi bi lahko rekli, da prišleki z nemškega ozemlja niso bili v Jugoslaviji večkrat nič lepše sprejeti kot dandanes tisti z Bližnjega Vzhoda. Vendar pa so ta, tako ali drugače politična vprašanja, lahko zelo tenek led, včasih celo banalen, ob katerem spregledamo drugo, pomembnejšo plat, ki nam jo ponuja roman: literarno plat, plat estetskega v literaturi Lojzeta Kovačiča in v njegovem “opusu magnum”, ki ga je bržčas dokončno definiral kot enega najpomebnejših prozaistov našega časa. Kovačičev jezik je zgoščen, njegove besede in dialogi so brez pavz, srečujemo mnoge tujejezične interference (nemške s prevodi v sprotnih opombah), to pisanje nas zalije kot slap in naenkrat (če smo res zatopljeni) pozabimo na vrednotenja, politična vprašanja in vso navlako, ki se nabira okrog bistva: usode ali usod, ki jo (jih) roman obravnava in ki se lahko prezrcalijo tudi skozi čisto jezikovne, slogovne, estetskoliterarne faktorje. In tu bomo imeli precej dela.

Obsežna študija dr. Matevža Kosa je, po njegovih lastnih besedah, zrasla z desetih na dvajset strani in nato še naprej, iz spremne besede v študijo. In, kot je povedal sam, in že tudi drugi pred njim, bi se dalo o Prišlekih napisati samostojno knjigo. Najprej naj si jo bralec napiše sam in po tem, kar bo nastalo, bo jasno, kako se je je zares lotil. “Videti je bilo, da je skrivnost, na katero sem meril, lahko samo ljubezen.” To so besede, zapisane tudi na platnicah in morda nekakšna sledilna nit, po kateri lahko pridemo do ključa pričujočega romana. Kaj pa bo z njim storil, naj se odloči vsak sam, in ga obrne.

 

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.