Piše: Matej Krajnc

Moonlee Records, 2018

Že po prvih minutah poslušanja nove plošče Borghesie sem si rekel: tole bi pa rad slišal tudi na vinilu. Aldo Ivančič in Dario Seraval sta v osemdesetih začela na čisto svoj način odkrivati drugačne svetove elektronske glasbe, sveže zvočne kolaže, ki so na novi plošči z razširjeno zasedbo slišati morda še bolj drzno; danes namreč v naši medijski pokrajini vlada sivo žezlo povprečja in “elektronska glasba” marsikomu pomeni nabijanje beata, ki ne služi ničemur. Pričujoča izdaja pa že s svojo izrazito domišljeno likovno podobo (Matej Stupica) priča o bistvu naslova: Proti kapitulaciji. Kakršnikoli. Zlasti mentalni. Da je plošča “ekspresionistična”, je seveda nehvaležno trditi, pa ne zgolj zato, ker je preozko, a zdi se, da novi glasbi Borgesie ni treba pritikati nobenih zvrstnih oznak. Pustimo jo takšno, kot je.

Zvočne pokrajine dvanajstih pesmi zaživijo iz glasbe Alda Ivančiča, ki je ustvaril drzne pokrajine zvoka: od raznoraznih zvočnih drobcev do Stravinskega, narodnozabavnih “koščkov” in vokalnih aranžmajev, ki jih izvajajo Dario Serival, Irena Tomažin Zagoričnik, Jelena Rusjan in Ivo Poderžaj. S kitarami sta zvok oplemenitila Andraž Mazi in Sašo Benko. Besedne pokrajine so Kosovelove, vse od njegovih konstruktivističnih ekspresionističnih drznih iger z jezikom do obračunov z gnilimi koreninami človeštva, ki se dokončno “slečejo” v pesmih Jaz protestiram in Rodovnik. Že v uvodni Odprite muzeje je v hipu jasno, kako bo potekala vokalizacija Kosovela, da je čas “lepih melodij” mimo in da “po Evropi že strašijo / mrliči – ideje”, kot pove besedilo, mi pa slišimo strašljivo vokalno blendanje moških recitativnih in ženskih pevskih glasov, ki, obdani z Ivančičevimi zvočnimi eksperimenti, ne puščajo dvoma o tem, kako se je treba lotiti “resnice o zdanjih in prednjih časih”. Vse se ponavlja. Treba je zrušiti in postaviti drugače. Eno od vprašanj, ki se zastavljajo, je tudi: se sploh splača postavljati? In kako pred vedno večjim navalom neumnosti, ki ima v rokah vajeti oblasti, ostati vsaj nekolikanj manj ogrizen okostnjak?

Pri založbi so zapisali: “Novi album Borghesie prinaša na poeziji Srečka Kosovela temelječi retrofuturistični industrial art rock ep (…)” Dodajo, da je album “mrakobno in psihedelično popotovanje, ki vzbuja grozeč občutek nujnosti …” Kako nujno torej lahko zveni klic proti kapitulaciji v taistih okoliščinah, ki jih omenjamo že na koncu prejšnjega odstavka? Ko tuhtam o nekaterih pričujočih kolažih, mi pride mimogrede na pamet tisti prosluli beatlovski komad Revolution 9, ki je bil zanimiva in brezkompromisna odslikava leta, v katerem je nastal: od hipijev preko Indije do vzhodnoevropskih vojaških manevrov in političnih atentatov v ZDA … Dolge minute groze ob poslušanju “kakofonije”, potem pa tuhtanja, kaj se zdaj grejo Beatli … Petdeset let pozneje se zgražamo, ko pomislimo na vse to, pred lastnimi vrati pa nam ropota razčlovečena vsakdanjost. Glasbeni ep, ki je pred nami, se ne trudi odgovarjati na družbenopolitična vprašanja, vsaj ne naravnost, tudi ne na zeitgeist, a kljub temu odgovori na precej ključnih točk. Kosovelova besedila, ki so nastala v prvi polovici 20. stoletja, so v 21. stoletju sveža in navdihujoča. Je to razlog za skrb? Ali lahko gledamo na pričujočo ploščo tudi zgolj kot na pesniško zbirko v glasbenih slikah, ki priča o tem, da dobra poezija nikoli ne zastara? Smo zdaj že malce sentimentalni? Naj vam Borghesia spregovori sama; ujemite jo tudi v živo!