New Swing Quartet: A Heart Full of Swing – 30 let

Piše: Matej Krajnc

IMG_6080

New Swing Quartet: A Heart Full of Swing, TV-oddaja “Pesem je …”, RTV Ljubljana, 1989. Vir: avtorjev arhiv

Kar je leta 1989 postalo naslovna in osrednja tematska pesem novega albuma in – po odhodu dolgoletnega baritonista, pokojnega Rada Razdevška – novo obdobje v zgodovini New Swing Quarteta, se je rodilo leta 1980 kot avtorska pesem Ota Pestnerja in basista NSQ Marjana Petana  Nisam kriv na morda najbolj nenavadnem (in najboljšem) albumu Ota Pestnerja Pravi posao. Pesem je že takrat imela močan gospelovsko-soulovski prizvok, v angleškem prevodu Dušanke Zabukovec pa je dobila programski značaj, ki je ustrezal novim smernicam kvarteta. Prenovljeni so kvartetovci iskali nov, sodoben zvok, ki bi ohranil njihov swingovski značaj, a jih hkrati dodal tudi nekaj sodobnega značaja osemdesetih; to je bilo področje, kjer se je kot aranžer odlikoval novi baritonist Tomaž Kozlevčar, že poprej sodelavec kvarteta, hkrati pa avtor ali/in aranžer ali/in izvajalec nekaterih pesmi, ki so na sebi nosila značilni zvok osemdesetih. Njegov ansambel Black & White je (z njegovim pevskim pečatom) denimo izvajal naslovno pesem iz filma Poletje v školjki (1986), eno največjih uspešnic druge polovice osemdesetih. Kozlevčar je pristopil v dvojec, ki je kot TomOto poslej bodisi skupinsko bodisi posamično skrbel za zvočno plat/aranžmaje.

Album je izšel pri založbi Jugoton, ki je leta 1985 izdala tudi drugi osrednji album NSQ iz osemdesetih, tistega, ki je že počasi nakazoval spremembe: Oh Happy Day. Na njem je kvartet odločno posegel v repertoar countryjevskega gospela, kar se je izkazalo za učinkovito in dobrodošlo idejo, pa tudi v spremljevalni zasedbi najdemo sintetizatorje, kar je bil prvi korak k zvočnim posodobitvam. Vmesno poglavje je izpisala antologija Deep River, album, ki je ob 20-letnici kvarteta (1988) prinašal prerez najbolj znanih spiritualov s spremljavo “klasičnega” jazzovskega kvarteta Boruta Lesjaka, in to je bilo zadnjič, da so NSQ na plošči posegli po povsem klasičnih zvočnih sredstvih.

Ker sem o plošči izdatno pisal leta 2013 v monografiji o glasbi Ota Pestnerja, ki je vsebovala tudi poglobljene analize albumov NSQ, si ob tridesetletnici dotičnega albuma poglejmo, kaj sem o pesmih zapisal takrat:

Tradicionalni spirituali niso povsem izginili; na plošči sta dve pesmi iz tradicionalne malhe: We’ll Understand It Better By And By in Glory Hallelujah, obe z repertoarja Golden Gate Quarteta, prva pa znana tudi v izvedbi Elvisa Presleyja iz leta 1967. V Glory Hallelujah se kot solist izkaže Dare Hering, trenutek za novega člana Kozlevčarja pa je prišel v priredbi uspešnice Lionela Ritchieja Deep River Woman, ki je bila natančno to, k čemer je kvartet v novi izdaji stremel: soulovska balada, močno podložena z gospelovsko štimungo. Druga takšna očitna pesem je People Get Ready Curtisa Mayfielda, ki jo je med pop občinstvom pozneje, leta 1985, populariziral Rod Stewart. Mayfield jo je z zasedbo The Impressions posnel leta 1965, skladba pa je zasidrana globoko v izročilu cerkvenih himn ameriškega juga in simbolike tega izročila, kjer, kot pri starih spiritualih kočija, zdaj po tiste, željne odrešitve, prihaja vlak. Tretja pesem v tej maniri pa je Operator, gospelovska uspešnica kvartetu že dobro znane zasedbe Manhattan Transfer, ki nad-grajuje temo »telefonskih« nabožnih pesmi, denimo I Just Telephone Upstairs in Jesus Is On The Mainline. V televizijski oddaji, ki jo je kvartet posnel ob promociji albuma, Oto Pestner v rumeni trenirki stoji v telefonski govorilnici in skuša dobiti Jezusa na telefon, preostali trije člani pa nestrpno čakajo zunaj, vsak v svoji vlogi; kvartet se je v tej oddaji potrudil prikazati svojo humorno plat, kar mu je odlično uspelo, zlasti v izvedbi venčka narodnih (ki ga ni na plošči, so ga pa NSQ objavili pozneje na albumu On the Sunny Side, Sraka 1992), kjer so se sprehodili od gospela do countryja in nazaj, vsak pa je odigral več vlog, od podalpskega Slovenca v narodni noši do brezzobega rančerja in zapeljivca mladih natakaric.

Med drugimi pesmimi na plošči velja omeniti Don’t Worry, Be Happy Bobbyja McFerrina; ta učbeniška skladba akapele je v vokalno-inštrumentalni izvedbi kvarteta dobila zanimivo soulovsko preobleko, medtem ko je basist Marijan Petan odsoliral Sixteen Tons Merla Travisa. Rudarska pesem, ki joje Travis napisal leta 1946 za pionirski desetpalčni konceptualni album o življenju rudarjev Folksongs From the Hills, je skoz desetletja doživela številne izvedbe, najbolj odmevna pa je tista iz leta 1956, ki je pomenila največji komercialni uspeh za pevca country glasbe Tennesseeja Ernieja Forda. Johnny Cash je pesem posnel leta 1987, med drugimi pa še Tom Jones, The Platters, Golden Gate Quartet, Frankie Laine, Bo Diddley, Jerry Reed, Stevie Wonder in srbska rockovska zasedba Riblja čorba (kot 16 noći, album Nojeva barka, 1999). 

Seveda je bila naslovna pesem za kvartet že v hipu prelomnejša kot standardi, ki so jih uvrstili na ploščo; to pot so se prvič podali tudi na docela avtorsko raziskovanje soulovskega gospela, o čemer priča tudi druga avtorska pesem na plošči, The Party’s Over Tomaža Kozlevčarja. Obe pesmi stojita kot nekakšna “bookenda” na novi poti NSQ, kot primer sobivanja dveh aranžerskih vlog in osebnosti, ki sta poslej umerjali zvočno podobo kvarteta, hkrati pa kot dokaz, da kvartet ni zgolj prenašalec, ampak tudi prižigalec sodobne gospelovske bakle. Kako in na kak način, se je pokazalo v naslednjih letih.

ciganska-kri.jpg

Ciganska kri – glasba Ota Pestnerja, monografija. KUD Lema Ljubljana 2013
Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.