The Rolling Stones: British Radio Broadcasts 1963-1965

Piše: Matej Krajnc

London Calling, 2018

IMG_1115

Neverjetno je pomisliti, da so se svojčas zgražali nad dolžino las Beatlov in Stonesov in da so Stonesi pomenili dejansko grožnjo za “nedolžnost” svoje poslušalske baze. No ja, morda niti ne tako neverjetno, ko pomislimo, v kakšni družbi živimo dandanes – navzven demokratični, v resnici pa polni ksenofobije in predsodkov. Ker so Beatlom in Stonesom na piedesetal rokenrola šestdesetih sledili še mnogi drugi britanski (in ameriški) bendi, proti katerim je bil Elvis iz petdesetih videti kot navaden polikanec, so se “lasate debate” počasi končale in se začele znova šele, ko so se okrog leta 1967 pojavili hipiji s še daljšimi lasmi, zlasti pa ob intenzivnih vpoklicevanjih v Vietnam, ko so za propad družbe in “izmikanje državljanskim dolžnostim” bili vsega krivi “dolgolasi hipiji (draft dodgerji)”. No ja, julija 1963, ko o Stonesih poroča Beat Monthly, kar je zgolj eden iz časopisnih izsekov v knjižici pričujoče izdaje, je bil svet, kot so nekateri pozneje pisali, “še nedolžen”, čeprav seveda to ni bilo res.

BBC je kljub konzervativnosti bil radijsko prizorišče, brez katerega t. i. “rock” glasba (sprva beat) bržčas ne bi zlahka prišla v množične medije, vsaj ne v tako silnem komercialnem obsegu. V številnih radijskih oddajah so gostili mlade zasedbe s širokimi repertoarji lastne glasbe in priredb starega bluesa, rockabillyja in popa. Iz tovrstnih snemanj Beatlov so v zadnjega četrt stoletja naredili dve antologiji, pred nami pa je zdaj ena od takih, kjer so protagonisti Stonesi. Gre za njihovo zgodnje obdobje, ki se je, podobno kot pri Beatlih, končalo leta 1965, ko so britanske “beat” zasedbe začele raziskovati glasbo v nekolikanj širšem obsegu, nastajali pa so prelomni albumi, pri Beatlih denimo Rubber Soul (1965) in Revolver (1966), pri Stonesih Aftermath (1966). Tale radijska antologija je izvirno sicer izšla lani na dveh zgoščenkah, letos pa je tu še “skrajšana” različica na eni plošči. Dovolj, da slišimo, kako so Stonesi zveneli na BBCju v prvih letih svojega pohoda na lestvice. Bržčas ni treba posebej poudarjati, da gre za zelo prvinsko, ognjevito glasbo, nekolikanj bolj robato kot jo je bilo slišati pri Beatlih, ki pa so že v začetku imeli nekoliko širši glasbeni diapazon. Pri Stonesih gre zlasti za priredbe bluesovskih pesmi, kjer prednjači zvok ameriške založbe Chess; tako že v oddaji Saturday Club 26. 10. 1963 slišimo tri pesmi Chucka Berryja, med drugimi Come On, ki je bila tudi prva mala plošča Stonesov. V naslednjih oddajah so poleg Berryja tu še pesmi Rufusa Thomasa (Walking The Dog), Tommyja Tuckerja (Hi-Heel Sneakers), Muddyja Watersa (I Just Want To Make Love To You), Boja Diddleyja (Mona), Jimmyja Reeda (Ain’t That Loving You Baby), pa tudi Buddyja Hollyja (Not Fade Away, pesem, ki jo je navdihnil Bo Diddley), I’m Moving On (pesem countryjevskega izvajalca Hanka Snowa, ki pa jo je leta 1959 priredil Ray Charles) in I Wanna Be Your Man Lennona in McCartneyja, ki je bila leta 1963 prva “pop” mala plošča Stonesov, nato pa so začeli tudi sami pisati. Šlo je skratka za repertosr, ki ga najdemo tudi na prvih EPjih in albumih Stonesov. Antologija se konča s Satisfaction, ki so jo Stonesi odigrali 30. 8. 1965 v oddaji Yeh! Yeh!; takrat so že tudi sami bili uveljavljeni pisci, Jagger in Richards sta bila nov avtorski tandem, ki se je s prvim povsem avtorskim albumom dokazal naslednje leto, imela pa sta že tudi nekaj uspeha v izvedbah drugih izvajalcev (Marianne Faithfull).

Zanimivo je torej slišati popolno glasbeno predanost “rušilcev sistema”, ki so kmalu tudi sami postali “sistem” … z napako. Kakšna je bila ta “napaka”, vemo vsi, saj Stonesi še danes koncertirajo za drage denarje, v svojih vrstah imajo od kraljice posvečene plemenitaše, ki pa so kljub temu vztrajni kritiki razčlovečene družbe in kapitalizma kot človeka degradirajoče politične strukture. “Ne bi dovolil, da se me ti ljudje dotaknejo z ošpičeno palico, kaj šele z mečem,” je Keith Richards svojčas komentiral viteštvo Micka Jaggerja, ta pa je lani izdal maksi singlico z glasno kritiko britanske in ameriške politike. “Lahko je s polno ritjo srat,” bi rekel kdo, ki pozna ceno vstopnic za koncerte Stonesov, kjer že leta nabijajo ene in iste hite, a hej, to so že spet druge zgodbe in dimenzije. Na koncu pa je vse “samo rokenrol”, kot so povedali Stonesi leta 1974. Ko jih poslušamo na BBCju leta 1963, vemo, da imajo prav.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.