Matej Krajnc: NA MEJI (s plošče Sužnjev sendvičev)

Matej_Krajnc_in_Sužnji_sendvičev-_Na_meji

PERONSKA

Počasi se bo zdanilo,
v cerkvi bo prvič zvonilo,
klošarji bodo polzaspano kleli.
Vstal bo dan neprijazen
in vgnezdil se, kot prikazen,
med tiste, ki si ga ne bodo želeli.

Spet bo odmev korakov
prebiral misli težakov
in drugih ljudi, ki bodo čakali,
da njihov vlak pride ponje,
pa tistih, ki bodo zastonj
pred sprevodnikom skriti popotovali.

In jaz bom sedel na peronu
in gledal ta nesrečna lica,
žvižgi in kriki, kriki in žvižgi,
o bog, dan na dan!
Čas jim bo luknjal karte
in jih peljal po svoje
po ozkih tirih neznano kam.

In jaz bom sedel na peronu
in gledal ta nesrečna lica,
žvižgi in kriki, kriki in žvižgi,
o bog, dan na dan!
Čas jim bo luknjal karte
in jih peljal po svoje
po ozkih tirih neznano kam.

HANK WILLIAMS NE SPI

Hank Williams ne spi,
Hank Williams molči,
morda se Hank Williams
česa boji …

Sen so mu vzeli
robati tovornjaki,
kitaro mu lomijo
plešasti orjaki,
nebo se pripravlja
na konec sveta
in Hank Williams vpije:
ALABAMA!

Hank Williams ne spi,
Hank Williams molči,
morda se Hank Williams
česa boji …

Mrmranje se širi
iz balkona na pločnik
in mesec dobiva
podaljšan podočnik,
vse, kar je zapel,
se zdaj udejanja,
zaveda se, da
je zanj konec spanja …

Hank Williams ne spi,
Hank Williams molči,
morda se Hank Williams
česa boji …

Akordi puhte
in možici kleče
pred njimi, ki trde
platnice dele …

PRAZNIK PROMISKUITETNIH GARDEDAM

Svet je okrašen
na praznik promiskuitetnih gardedam.
Zdi se urejen
na praznik promiskuitetnih gardedam.
Zdi se kakor nov,
zdi se, da se dobro mu godi.
Na križiščih pa udje postave
mahajo s pahljačami.

Božič letos pade
na praznik promiskuitetnih gardedam.
Kdor laže, tudi krade
na praznik promiskuitetnih gardedam.
Neveste se vrste,
vse bi se zaobljubile čim prej,
a matičarji
na praznik zabingljajo z vej.

Kako tako
vroče v hipu je postalo?
Ležim oblečen,
v upanju, da se mi lepše bo sanjalo …
A veter se krepi,
še dobro, da ga ne zanima, kam …
In mrak sobo razsvetli
na praznik promiskuitetnih gardedam.

SCHALTINIENNE

Tečem kot preprosti schaltinienne.
Večer je nekam kronično rejen.
In sive matere kegljajo za poljub.
Vse so kot dvojčice – vse daje jih obup.

Počakam, da se semafor sesede.
Čez cesto prihrumijo čudne črede.
Spoznam obraze, vsi so v časopisih.
He he, se mi režijo – ti pa nisi!

Nekje je dolga gora in pod njo
visoka stena spušča se v nebo.
Obrnem se, ker vidim nakopic.
Pogledi ostanejo brez avtorskih pravic.

Pridi, deževje je pustilo sled.
Pločnik ni nič kaj prida interpret.
A vendar vabi, kot še nikdar prej.
Pridi in mu vse v obraz povej.

Pokaži mi, kje murke gnijejo.
Pokaži mi, kje gnuji pojejo.
Tečem kot preprosti schaltinienne.
Večer je nekam kronično rejen.

PREGOVOR

Jesen vedri na oknih
precej zapitih hiš,
kar daješ na kolenih,
to na petáh dobiš.
In siva eminenca
si že dolgo barva láse.
In kralj prekuje žezlo
v žeblje za slabe čase.

Zlato je, kar se sveti,
srebro, kar potemni,
kdor sam postrelja kozle,
večerje ne dobi.

Na lubju se nabira
nekakšen čuden mah.
Za božič bo obešen
na vaških polknicah.
In mimo šla bo smrt,
orala, kot po njivi,
le tisti s hipotekami
bodo ostali živi.

Zlato je, kar se sveti,
srebro, kar potemni,
kdor sam postrelja kozle,
večerje ne dobi.

PRIŠLEK

Ne vem, kak je tih dogovor med vami,
ker sem šele prišel.
Prvič sem se ustavil v teh krajih,
tukaj sem čisto nov.
Ja, tista hiša ob cesti je moja,
želel sem, da tam stoji.
Tako obenem olajšam delo pošti
in odvozu smeti.

Parcela je bila čisto poceni,
koj vedel sem, da jo hočem.
Všeč mi je bilo, da je malce bolj zase,
saj ponoči bedim in ropočem.
Če boste kdaj ob štirih zjutraj
slišali škripanje vrat,
lahko mirno popenite, češ:
prišlek je psihopat!

Preslišal bom vaše sosedske zdrahe,
se umikal pogledom na cesti
Lahko govorite: ne hodi v lokal,
a tudi prišleki moramo jesti!
Ne bom priredil vselitvene zabave,
nikogar ne bom vljudno pozdravil.
V štacuni ne bom z vami kramljal –
šel bom, ko bom nabavil.

Ne vem, kak je tih dogovor med vami,
a ne hodim v cerkev in na pogrebe.
Pridige sploh nerad poslušam,
priznam, da morala me jebe.
In etika se preveč učeno sliši,
da bi jo toleriral …
Tudi na rojstne dneve ne bom prihajal
in opazk za kozarčki požiral.

Nikar ne sprašujte, če zbiram trupla,
po naravi sem namreč gurman.
Vsak večer se med šesto in osmo
oglašam kot pavijan.
Ne vem, kak je tih dogovor med vami,
ne vem in povem vam samo:
nisem vaš sosed, kolega, prijatelj,
samo prišlek sem in to je to!

RAD BI VEDEL

Rad bi vedel, kdo mi pod oknom
Gradi botanični vrt.
Pomislil bi, da je sosed,
A s sosedom sem sprt.
Pomislil bi, da je žena,
A ona že enega ima.
Bognedaj, da je kakšna
Mimoidoča gospa.

Robespierre, stari prijatelj,
Oh, on je znal z ljudmi.
Ni se preveč sekiral,
Ni preveč sukal z očmi.
Rad bi vedel, kako neki
Je zmogel ves ta pritisk,
A glave iz formalina
Ne reši noben obisk.

Tema se v prazno seseda,
Trma seseda se v breg,
Rad bi vedel, kdaj letošnje kepe
Postanejo lanski sneg.
Lahko se je priduševati,
če vedno obiraš kosti,
zaspi, pa ne boš nikdar lačen,
naj noč se zate posti.

Rad bi vedel, rad bi izvedel,
A s pošto odgovorov ni,
Krojači se me bojijo,
Kot se to rado zgodi,
Ukrojili so mojo usodo,
Zdaj pa želijo denar,
Mlad sem, zdaj mi je vseeno,
Pokazal jim bom, ko bom star.

SLAB ZADAH

Ko te napade dež,
ko te zvečer napade rokenrol,
oblečen v pisano brisačo,
odločen, da ne more biti bolj,
ne riši skic po zraku,
ne delaj se neumnega,
Ljubo doma, kdor ga ima, a ti že dolgo
nisi več doma.

Pride nasproti inkasant,
pride nasproti faraon,
dobiš prvorojenca,
zdaj končno bo nekdo tvoj klon;
poslušaš stare plošče,
na vseh piše nekaj + kvintet,
zdi se ti fino, da jih imaš,
a nobene pesmi z njih ne znaš zapet.

Rodiš se vedno znova,
tvoji ženi je ime Gospa.
Rad bi ji dvoril po pravilih,
a Pravila že imajo drugega.
Naivnost te povabi na partijo,
reče: izbiraj, karte ali šah,
a ti zakriješ usta z roko –
naivnost ima slab zadah.

Rešiš cesarstvo eno, drugo, tretje,
to ti ni težko.
Če rata mi s cesarstvi, rečeš,
mi bo še v zakonu šlo.
Zvečer popaberkuješ,
okno je odprto na stežaj,
nato se znajdeš v zraku,
tam boš odsihdob na vekomaj.

Le malo zgodovine zleze
skoz šivankino uho.
Hotel si prijeti sonce,
a si se opekel z mavrico.
Likalno desko imaš pri postelji,
ker bere iste knjige kakor ti
in ventilator ti komaj dovolj hitro
obrača strani.

Iz prezbiterija naravnost v rebus
in od tam na romanje.
Čevlji poznajo te po imenu,
nosi jih, dokler si še.
Reklame, ki ob poti rinejo
na ramo križ,
prinesejo ti smrt, če jim priznaš,
da imaš s seboj drobiž.

Velike ribe male žro,
tako to menda gre.
Da male rade zgrizejo velikim vamp,
tega nihče ti ne pove.
Nagovor s prižnice grmi,
nagovor iz televizije mrmra,
pri prvem zamašiš si ušesa,
pri drugem te pač ni doma.

Kdo sploh še bere z baterijo,
kdo teka in se kotali?
Videl si pravzaprav že mnogo,
a zjutraj te kljub temu še bolijo oči.
Nikar ne reci, da poznaš vse,
od pešcev do raket!
Tam, kamor greš, imajo belo tehniko
šele zadnjih nekaj let.

Rabindranath Tagore te je učil,
a spomniš se le belih brad.
Spomniš se manjše hiše, zdi se ti,
da nisi bil nikoli mlad.
Kdo ve, kaj pojejo pastirci,
zakaj z nogami ne dotikajo se tal.
Sedijo za malinovjem ob gozdu
in berejo Les fleurs du mal.

Ovit v motete in madrigale slišiš noč,
kako brenči.
Zavedaš se, da na bencinskih
črpalkah čas obligatorno obstoji.
Zavedaš se, da obstajajo vprašanja,
ki jim nisi kos,
a níkdar se ne vprašaš,
kako boš plesal, če si bos.

Kdaj vandral boš na Trolsko,
kdaj boš tam bolan ležal?
Glej, da previdno boš izbiral
tistega, ki ti bo tam zdravila dal!
Ko te napade dež,
ko te napade Edgar Allan Poe,
ne skrbi: danes si zazidan v steno,
navsezgodaj zjutraj boš že kakor nov!

KOMANDANT

Komandant se je našemil
v roza predpasnik,
vzel ga bo s seboj,
Am ko bo šel na fronto.
Niti ponoči
se ne loči od njega,
na bolšjem trgu
ga je dobil skonto.

Komandant se je olajšal,
tako se temu reče,
a hrabri vojščaki
niso razumeli,
da je nežna duša,
velik oboževalec
vsega, kar zapoje
Andrea Bocelli.

Skoz prve bojne vrste
je pihal skrit veter,
nekdo se je useknil
v komandantov predpasnik;
svet bo rešen
Scile in Karibde,
svet bo rešen
nesreč in golazni.

Na nagrobnem kamnu
je vklesan datum,
peščeni črv
leze čez britof;
bitka je skoraj
docela dobljena
in kolesje ure
je sveže navito …

V ODPRTI KRSTI

Ležal sem v odprti krsti tvojih dlani
in pil droben pesek iz tvojih oči
in sanjal o polotokih.
Mlade Brede so z vetrom odplahutale
in za vedno v vrtincu ujete ostale
napol blazne in razbrazdanih rok.

Casanova je ranil prvo nedolžno srce,
Don Juan je hujskal nezrele može,
Sančo Pansa je ugasnil luči.
Hank Williams in Lefty Frizzell sta obstala
in z Robertom Johnsonom poklepetala
na križišču opolnoči.

DOLGČAS PRIŠEL JE IN DOLGČAS MINIL
IN KRPAN SE JE Z JERICO POROČIL
IN MEJAČEM JE BES OČI ZAMEGLIL
IN ŠLI SO IN ŠLI, ŠLI, ŠLI, ŠLI.
NEKDO, KI GA NISEM NIKOLI POZNAL,
JE ZADNJIČ BAJE MOJE ŽIVLJENJE PREBRAL
IN MI REKEL V OBRAZ, DA TUDI ON JE LEŽAL
V ODPRTI KRSTI TVOJIH DLANI.

Isto pot imel sem kot Lovre Kvas,
a drugačen klobuk in drugačen obraz
in drugačne poteze na čelu.
Šibki mornarji izza mojih platnic
so ustrelili v sonce in ulovili celo mrežo kresnic
in zvečer jih petnajst bo viselo.

DOLGČAS PRIŠEL JE IN DOLGČAS MINIL
IN KRPAN SE JE Z JERICO POROČIL
IN MEJAČEM JE BES OČI ZAMEGLIL
IN ŠLI SO IN ŠLI, ŠLI, ŠLI, ŠLI.
NEKDO, KI GA NISEM NIKOLI POZNAL,
JE ZADNJIČ BAJE MOJE ŽIVLJENJE PREBRAL
IN MI REKEL V OBRAZ, DA TUDI ON JE LEŽAL
V ODPRTI KRSTI TVOJIH DLANI.

NA SKRITI STRANI TVOJIH ROK

Na skriti strani tvojih rok
ni kakih dolgih litanij,
vreščavih branjevk pred kosilom,
vsevdiljno vsukanih oči.

Zgolj sobica je, kjer roloji
zvečer spustijo se do dna
in kratki svinčniki na stolu
vedno vedo, da sva doma.

Zavese z repi zabingljajo,
v prsih petelin je navit
na malo nočno glasbo oči;

slike se s sencami igrajo,
jutro ni niti še privid –
nikamor se še ne mudi.

POD PALMO, DRAGA, KI JE ŽILE IMELA

Kdo ve, kje luna rada je čemela,
kje polnoč je prehitro dozorela,
kje oblaki križem gledali brez dela?
Pod palmo, draga, ki je žile imela.

Kje sem ti dvoril, ko je dan šel v franže
in kje sem bil zaljubljen v tri oranže?
In kje sva, zdavnaj, skupaj ovdovela?
Pod palmo, draga, ki je žile imela.

V njih je življenje plapolalo v več smeri,
vihralo kakor Peter Pan na spidu …
Potem pa obtičalo sred poti
sredi vasice, ki je ni na zemljevidu …

Budweiser, Brecht in dva olesenela
spomina, ki ju naenkrát zadela
je lepa Judit … ali pa Rahela …
pod palmo, draga, ki je žile imela …

Advertisements

One comment

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.