PIše: Andrej Lutman

Olga Antič, Ivanka, Klopčič Casar, Olga Paušič, Marija Šedivy: Panonske pletenine

Založil Zavod Volosov hram, Pekel, Pesnica pri Mariboru, 2018

Iz česa so spletene Panonske pletenine? So iz pesmi in pripovedi, tudi črtic. Spletle so jih štiri pomurske pletilje: Olga Antič, Ivanka, Klipčič Casar, Olga Paušič in Marija Šedivy. Pisana harmonija proze in poezije je naslov prepričljive knjižine popotnice, ki jo je v Križevcih spisala Klaudija Sedar; v njej podari: »Preplet spominskih zapisov, resničnih pripovedi, odsevov materialne in naravne dediščine, ki jo avtorice umetelno zlivajo v celoto, ustvari neprecenljivo refleksijo družbenih razmerij kot tudi vloge človeka kot posebnega in neponovljivega v tem procesu.«

Besedne umetnice v svojem izražanju niso novinke. Vse imajo mnoge večletne objave tako v glasilih kot tudi v knjižni obliki, bile so nagrajenke in izbranke. Poleg nagnjenosti k pisanju jih povezuje tudi pokrajina. Križevčanka, Sobočanka, Lendavčanka in Gornjeradgončanka pletejo na zahodu Panonske nižine ter v svoje izražanje vpletajo vzdušja pomurskih človeških odnosov v pletežu usod, stanj in izkušenj.

Olga Antič je prispevala pesemsko nit, ki jo introspekcijsko ponazarjajo zadnje vrstice v pesmi z naslovom Moje pesmi, moje slike: »Moje pesmi niso pesmi, / moje slike niso slike, / so le sadike / na preizkušanju rasti.« Ne le kot sadike je v njenih pesmi izstopajoče vse, kar je povezano z zemljo, rastjo, pokrajino. Pesmi so neke vrste pastoralnice, ki skorajda prehajajo v himne, ko upesni vzneseni besedni poklon reki, ko pesni v prekmurščini, ko primerja pesniške like z naravnimi pojavi.

Ivanka Klopčič Casar svojo nit prispeva s pripovedmi o medčloveških odnosi, ki se razvijajo v paru ženske z moškim. Naj se naključno srečata po mnogih letih, naj sta si ljubimka in ljubimec, naj bodo izpostavljeni obujeni spomini na preživete slasti ali minule navezave na predmete – zgodbe druži pretanjen občutek za stopnjevanje napetosti. Za vtis o njenem slogu je primeren naslednji navedek iz pripovedi z naslovom Klic odtujenega: »V vročih dneh posedamo po verandi, v hladnih se stlačimo v sobo, razgreto od gorkote lončene peči in besedujemo. Vmes stopimo na prosto, da se naužijemo svežine in razgledov. Ravnica vzbuja vtis brezmejnosti, vendar se naše oči najraje ustavljajo na vrhovih, ljubkih izboklinah valovitega obzorja.«

Panonske pletenine, Volosov hram, 2018

Tudi Olga Paušič plete s pripovedmi. Na nizala jih je sedem, ki pravzaprav nimajo skupnega imenovalca, pač pa predstavljajo nekak povzetek vsega, kar je do zdaj spisala, saj ima mnoge knjižne objave pesmi, kratke proze, odrska besedila, romanov. Pesmi sicer ni, je pa prozi dodano besedilo z naslovom Zarota, ki je taktno stopnjevano in sestavljeno iz para monologov, ki ga sestavljata On in Ona, in je primerno za morda radijsko izvedbo. Objavljena proza je tudi zaznamovana s tematiko medčloveških odnosov, ki so tako mnogovrstni, kot je načinov njihovega zapisovanja. V tej prozi se vidi, da je pisateljica krepko presegla nivo ljubiteljstva.

Najbolj pisano nit pa je pridodala Marija Šedivy, ki je vpletla zajeten venček pesmi, ki mu je dodala hudomušno zgodbo. Njeno samopredstavitveno besedilu na začetku prispevka se konča z ugotovitvijo: »Vse to sem jaz, košček jaza, ker nekaj ostaja skrito. Tisto nekaj, zaradi česar neprestano grebem, iščem in mogoče še najlaže izpovem v pesmi.« Njene osebnoizpovedne pesmi odražajo skrajnostne doživljaje pesničinega čustvenega osončja, ki ga sestavljajo ženskosti v svojih mnogoterih oblikah. Vse to in še kaj izpiše v vzorno izčiščenih vrsticah, po okusu spominjajočih na haiku pesnjenje.

Štiri pletilje torej ustvarjajo črkovno preprogo čez panonsko pokrajino, jo vsaka s svoje strani na tak način združujejo in vsekakor plemenitijo. Vzorci teh pletenin so tako pestri in raznoliki, da je njih razbiranje daleč od dolgčasa ali prenasičenosti. Ta plet je topel, še ima človeško toplino.

Andrej Lutman