Sara Špelec: prevod Jeseninove pesmi

***

Ne žalujem, kličem in ne jočem –

mimo gre kot z belih jablan dim.

Svet veneči z zlatom me ovije,

mlad nikoli več se ne zbudim.

 

Ne utripaš več tako kot včasih,

zdaj te hlad presunil je, srce,

in dežela v brezovih okrasih

v bos potep poslej ne zvabi me.

 

Potepuški duh? Vem, vse redkeje

v plamenečih ustih oživi.

O, svežina moja izgubljena

in poplava čustev, strah oči!

 

V svojih željah skromnejši postajam,

oh, življenje! – sem mar sanjal te?

Kot v pomladnem hrupnem jutru ranem

s konjem rožnim v dir pognal sem se.

 

Vsi smo, vsi na svetu tem minljivi,

tiho baker s klena stekel bo …

Blagoslov na veke vékov tebi,

ki vzcvetelo si in s smrtjo šlo.

 

(1921)

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.