Razbijanje vzorcev: (Ne)moralnost in (ne)etičnost v povezavi s kreativnostjo

»Zdrav razum je sklop predsodkov,
ki smo si jih nabrali do osemnajstega leta.«
(Albert Einstein)

Piše: Aleš Jelenko

Področje etike in morale (mores se etimološko nanaša tudi na navade) je področje sivine; ne pokriva ga pravno-formalni okvir, saj se nahaja izven njega, zato ga je nemogoče povsem obvladovati, razumeti ali predvidevati; je kot zrak – ne moreš ga prijeti. Jankelevitch gre celo stopničko dlje in pravi, da je »morala težko doumljiva, ker je ne meneč se za prostorsko alternativo /znotraj – zunaj/ hkrati vsebujoča in vsebovana in ker njenega položaja posledično ni moč ne ugotoviti in ne določiti, še bolj pa zato, ker je hkrati večznačna in enoznačna.«1 In prav to polje sivine ter nedoumljivosti nas že od nekdaj nagovarja. Z njim so se ukvarjali največji umi svojega časa (Homer, Pitagora, Aristotel, Sokrat, Platon … pa kasneje tudi Freud in Nietzsche). Na nekatera vprašanja so lahko odgovorili, večina pa je ostala odprtih. In tako se še danes sprašujemo kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo, kdaj (ne)etičnost zaide v polje (ne)zakonitosti itd. In jasno – kakšen vpliv ima na ustvarjalnost? Ga sploh ima?

Dejstvo je, da se še vedno premalo razmišlja o dobrem in slabem. To je (bila) namreč vselej (pre)nevarna zadeva. Bog, vest, institucije (policija, sodstvo, RKC ipd.) niso nikoli dovoljevali (in še danes ne dovoljujejo) pristranskosti. O morali se, kot tudi o vseh naštetih »avtoritetah«, ne sme govoriti ali razmišljati. Lahko se le posluša. Avtoritete se ne sme kritizirati; kritiziranje morale je zato nepredstavljivo.2
A vendar, je vse tako črno-belo? Tako pozitivno? Ali obstajajo tudi kakšni negativni vplivi (še posebej na kreativno sfero)? Ljudje smo vpeti v ti. kolesnice pravil. Gre za globoko vsajene vzorce mišljenja, navade, moralne nazore, ki jih pogosto zamenjujemo za resnico. Pravila sicer niso vedno nekaj slabega. Podobna so cesti; če želite tja kamor cesta vodi, so odlična. Toda obstajajo kraji, ki nimajo direktne infrastrukturne povezave. Do njih lahko pridemo le, če iz ceste zavijemo na pešpot, kar pa je zelo težko, saj smo nezavedno pod vplivom družbenih norm, ki se jih niti ne zavedamo. In tukaj trčimo ob naš domišljijski zid, ki ni nič drugega, kot sklop predsodkov, preko katerih – zaradi družbene vpetosti in etične kletke – ne vidimo. Ni naključje, da so otroci odlični inovatorji; izmišljajo si fantastične rešitve, ki pogosto presenetijo tudi nas – odrasle. In to zgolj zato, ker se ne ustrašijo ovir. Ker jih ne vidijo. Ker jih nimajo. Naša sposobnost kreativnega ustvarjanja (in kršenja pravil) pa se zmanjša, ker smo vzgojeni tako, da jih spoštujemo – govorimo o ti. črednem nagonu. Einstein je krasen primer »vzornega« kršilca pravil; zavračal je akademske protokole (zaradi česar si je profesuro na univerzi pridobil šele v zrelih letih), odrekel se je svojemu nemškemu državljanstvu in postal človek brez domovine. Namensko je kršil etične okvirje in uhojene navade. Njegova predstava, da jezdi na svetlobnem žarku, mu je omogočila prepoznati in prekršiti najpomembnejše pravilo, ki je vsem preostalim znanstvenikom preprečevalo spoznanje relativnosti.3
Vse to torej pomeni, da nas sklop družbenih navad, predsodkov in moralnih ovir omejuje v svobodnem delovanju ter izražanju. Konservativna etična kletka nas, kot družbo, bistveno zaznamuje; težave imamo s sprejemanjem istospolnih (strah pred drugačnostjo), razumevanjem sodobne družine in splava (ostanki zgodovinske in religijske platforme), vprašanjem begunske krize (ki ni nič drugega, kot strah pred neznanim – predsodek; posledično pa to privede do rasne in verske diskriminacije) in nenazadnje tudi z sodobno umetniško produkcijo – ludistično in hermetično poezijo (ki je zaradi naučenih vzorcev ne razumemo), abstraktnim slikarstvom (v katerem, zaradi pomanjkanja domišljije, ne vidimo nič) ter post-moderno arhitekturo (ki jo tako stežka sprejemamo, ker se upira nostalgičnemu). Se še sprašujemo zakaj?
Seveda bi bilo nerazumljivo trditi, da običaji, navade in etična pravila niso pomembna, če ne celo koristna (do določene mere). Z njimi se ohranja zgodovinsko sporočilo. Preko njih se razvijamo in ustvarjamo izkušnje. Kot narod. Kot človeštvo. A treba je prepoznati tiste nepotrebne izkušnje, ki nas ovirajo, hromijo in vlečejo nazaj. Tiste, ki ustavljajo razvoj in uničujejo domišljijo. Kajti vemo, da »je domišljija pomembnejša od znanja.«4 Brez domišljije (in posledično kreative) nas ni. In če so pravila in navade dinamične/premakljive, to pomeni tudi, da so subjektivne – odvisne od vsakega posameznika. Mogoče jih je korigirati, spreminjati ipd., kar govori v prid teoriji, da splošnih družbenih norm preprosto ni. In res; kar je za nekoga moralno sporno, je za nekoga drugega lahko stvar svobodne odločitve.

Tukaj pridejo na vrsto raziskovalci, umetniki (pisatelji, slikarji, glasbeniki, arhitekti …), znanstveniki in misleci. Kdo drug bo sposoben izstopa iz konservativne kletke v polje suverenosti, če ne ravno ljudje, ki imajo težnjo po kulturnem udejstvovanju?
Umetniki morajo stvari videti polneje, močneje in širše, če želijo soustvarjati družbo prihodnosti, zato je lepota za umetnika vedno zunaj meja in klasičnih okvirjev.5
In za delovanje »motorja« v sferi kreativnosti in ustvarjalnosti je potrebna ključna sestavina – domišljija (in implementacija njene moči v resnično življenje, kljub vsem etično-moralnim oviram ali običajem družbenega okolja). Gre za ti. razbijanje vzorcev; hojo po območju sivega, ki bo vselej naletelo na neodobravanje družbene večine (vtisnjenost vzorcev in navad je pač prevelika). A vendar: stanje skrajne senzibilnosti, širokega vidnega spektra in izstopa iz kletke omogoča fantastičen barvni spekter možnosti in novo dojemanje sveta okoli sebe.

  1. Vladimir Jankelevitch: Paradoks morale (Apokalipsa, 2006), str. 45
  2. Friedrich Nietzsche: Jutranja zarja (Slovenska matica, 2004), str. 8
  3. Scott Thorpe: Vsak je lahko Einstein (Mladinska knjiga, 2003), str. 10 – 75
  4. Scott Thorpe: Vsak je lahko Einstein (Mladinska knjiga, 2003), str. 63
  5. Friedrich Nietzsche: Volja do moči (Slovenska matica, 2004), str. 443 – 456
Avtor fotografije: Aleš Jelenko
Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.