Piše: Matej Krajnc
Panta Rei/BMG, 2018
Seveda, čisto nič negativnega ni pri tej plošči, saj poznamo prenesene pomene, slogovne bravure in podobno, tudi smisel za humor, a gre za nenavadno kontemplativno, čeravno sicer udarno ploščo, ploščo torej, ki jo je v tem obdobju življenja sposobna ustvariti samo dotična protagonistka (pa to ni zgolj leporečje). Marjana je fizično nekolikanj utrujena, a po duhu še vedno bistra in pripravljena sprejemati izzive. Naredila je vrhunsko (so)avtorsko ploščo z nekaterimi preteklimi poglavji, h katerim se je vrnila in jih (spet) pregnetla v izjavo za … hm, tretje življenjsko obdobje, kot bi zagotovo tudi sama rekla.
O sodelovanju z Nickom Cavom ste že slišali; ker je bil producent pričujočega albuma Warren Ellis, je bilo pričakovati, da se bo pojavil tudi Nick – kot soavtor in so-pevec v eni izmed pesmi: The Gypsy Faerie Queen. Z Marianne sta pripravila tudi kratek dokumentarec o snemanju te pesmi in kratek pogovor, ki si ga lahko ogledate na YouTubu. Med drugimi avtorji je tu še Bob Dylan, čigar proslule It’s All Over Now, Baby Blue se je Marianne Faithfull znova lotila in jo interpretirala s še večjim weltschmerzom kot svojčas. Taisto lahko trdimo o As Tears Go By in Witches’ Song, obe že imata svoja leta, sploh Tears je protagonistkin paradni konj, h kateremu se vrne v vsakem obdobju svojega življenja in ga vsakič interpretira bolje. Njenemu “weltschmerzu” bi se lepše reklo “izkušnja”, izpoved človeka, ki je preživel vse in še nekaj zraven, obstal in še ne misli nehati; kajti Marianne Faithfull nikakor ne meni, da bi bila to njena zadnja plošča, kot so nekateri zapisovali. V intervjujih je namigovala celo, da je šele zdaj v tisti pravi štimungi za interpretacije, kot se spodobijo.
Born To Live, je naslov ene izmed pesmi, ki jih je protagonistka spisala z Edom Haircourtom, tudi sicer glavnim sopiscem na plošči. Naslov jo označuje, kot tudi My Own Particular Way in Misunderstanding. Vse pesmi so izvedene v “rahlih” aranžmajih, minimalno, aranžmaji se ovijajo okrog glasu M. F., presunljivega inštrumenta, katerega odlika ni volumen ali brezhibna intonanca, pač pa moč izkušnje, umetnost interpretacije. Njen glas je bil lep, pa ni več, ali pa zdaj šele je; mi se bolj nagibamo k tej zadnji opciji. In ko se plošča izteče s pesmijo No Moon In Paris (sicer protagonistkin dom), ugotavljamo, da je “Sister Morphine” pravzaprav izvrstna avtorica, brezhibna podajalka lastnih pesmi; o tem se sicer premalo piše, vsi vedno omenjajo Jaggerja, Richardsa, pa kake outsiderje, Waitsa … In gospa ni nikakršna eterična pariška Angležinja; v pesmi They Come At Night njena angažirana govorica “ne špara jezika” pri kontempliranju o “dejanskem stanju” v svetovni družbi. Everything goes to hell, je svojčas pel Waits, in tale pesem je lahko nekakšen sopotnik temu sentimentu. Svet se dogaja “from the wrong side of the gun”, poje Marianne Faithfull. In kaj “angleška aristokratinja” ve o stanju na svetu? Poslušajte jo … ne samo tele plošče, pač pa tam od Broken English naprej. Ali pa nazaj, kakor vam drago. Kaj je torej “negative capability” iz naslova? Se vam kaj svita?