Piše: Matej Krajnc
Hiša poezije, 2018
Letošnji letnik zbirke Sončnica, vsa nora od svetlobe, pri nas ta hip bržčas edini sistematični založniški projekt več pesniških zbirk, ki kot rezultat razpisa izidejo v enem paketu, je sicer prinesel nekaj več kot običajni kvintet, pravzaprav obligatornih pet zbirk + 1 +1. Ker smo zbirko Iva Svetine, eno izmed izbrane peterice, že obravnavali posebej, tokrat paketu pridajamo knjigo Katarine Tominec, ki je bila objavljena kot +1 na predlog Ivana Dobnika, pri Hiši poezije pa so dodali še antologijo Sončnice 2018, izbor iz pesniških zbirk, ki bi po kakovosti morale biti zraven, a se je bilo zaradi omejenega števila izdaj v paketu treba pač odločiti, kdo bo v kvintetu. V komisiji so letos bili Cvetka Bevc, Ivan Dobnik, Zoran Pevec, Dejan Koban in Marcello Potocco, izbrani avtorice in avtorji pa so Andrej Tomažin, Blaž Lukan, Franci Novak, Ivo Svetina, Kristian Koželj in predlagana Katarina Tominec. Vsi so tako ali drugače aktivni v slovenskem literarnem prostoru, uveljavljena pesniška imena, četudi sta zbirki Katarine Tominec in Kristiana Koželja prvenki, kar bržčas daje Sončnicam dodatno zanimivo noto. V okviru založniške dejavnosti revije Poetikon je v zbirki Poetikonova lira izšla še zbirka Željka Kozinca.
Pet različnih poetik letošnjih Sončnic se, kot smo lahko ugotavljali tudi na nedavnem bralnem večeru v ljubljanskem Pritličju, lepo in učinkovito dopolnjuje. Ko sem tuhtal, kje bi začel s kratkimi predstavitvami kvinteta, se mi je rešitev ponudila kar sama: pri Izhodiščih. Dejan Koban, ki je izbral zbirko Andreja Tomažina (1988) in napisal spremno besedo, je že na tiskovni konferenci povedal, da gre za prijaznega človeka, a nič kaj prijazno poezijo. “So in ostale bodo hladne in zajebane. Nikakor ne znajo odpuščati.” je zapisal in dodal še: “Izhodišča so nova, nedotaknjena območja, za katera potrebuješ potni list.” Začnejo se s pesmimi, ki nosijo posvetila različnim umetnikom in umetnicam. V teh pesmih srečamo najrazličnejše svetove, neprijetne svetove, ki pa so naši in vsakdanji. Ki o njih morda ni vsakdanje govoriti na tak način, a nekdo pač mora in Tomažin je pravi posvečenec, nekakšen “menih z napako”, ki hodi “po zemlji naši” in jebe “nje bolesti”. S to zemljo našo seveda ne mislimo zgolj Podalpje, marveč kar vesoljno mentaliteto, ki jo lahko skrkneš na čisto banalen milibar. In posvetila seveda zgolj začnejo to popotovanje. Sledijo jim izhodišča, pri katerih “(Navežeš / se / na obronek / misli.)”, njim pa kratka navodila (vse to tudi z velikimi začetnicami kot naslovi razdelkov), v katerih avtor morda najbolj neprizanesljivo, z dobršno mero sarkazma in (samo)ironije pleše po naših glavah. Poslužuje se citatov in črnega humorja, pardon, sivega, ki nad nas skoči izza vogla; njegov “tehnološki protestantizem” pa nas opozori, da je rdeča luč dokončno prižgana.
Če je temu tako, Teorija ničesar Blaža Lukana (1955) zagotovo dopolnjuje to perspektivo. Dramaturg in avtor več pesniških zbirk je, kot ugotavlja Marcello Potocco, avtor spremne besede, svojo poetiko dokončno približal k močnemu občutku “utapljanja v niču”. Če Tomažin “jebe” bolesti naše zemlje, jih Lukan secira in ugotavlja, da vnjih ni pravzaprav ostalo nič. Ko si stojita nasproti kolektivni in anonimni subjekt, kot ju poimenuje tudi Potocco, je eden brez moči, drugi pa akter moči. O drugemu se ne sprašujemo, ker ga ne moremo prepoznati, ne moremo mu dati oblike. V taki bivanjski pokrajini je Lukanova lirika lahko lirika spraševanja in (samo)ugotavljanja, hkrati pa je vprašanje, ali je njen skupni imenovalec lahko res zgolj občutek nemoči. Če Lukan zapiše: “Ne vztrajaj, za začetek ne vztrajaj, zlomi pečat in se spusti v vodnjak.” (str. 8), je vsaj toliko močna tudi “misija dobre volje” (str. 27), a ta se sooča z minljivostjo, z minevanjem, ki je neizogibno in ima seveda tudi opraviti s teorijo ničesar. Na kakšen način, to je seveda vprašanje, kjer velja vključiti bralca.
Zbirka Neizrečenke Katarine Tominec prebija bivanjski oklep od “neprijaznega” in “izginjajočega” k intimnemu, a na način, ki terja razmislek. Dovolj zgovoren je že naslov, ki pove, da njena intimna pokrajina ne bo nikoli do konca razkrita, a hkrati razkrita docela, do zadnje tipke, če uporabimo prispodobo, ki sovpada z avtoričinim siceršnjim glasbenim delovanjem. To rekši, se zdijo njene pesmi kot etude (tudi te imajo prizvok intimnosti), a takšne, v katerih približevanje bližnjemu ostane tudi približevanje neznanemu ali, še bolje, neodkritemu. Več ključnih besed premore zbirka, od “zvestega psa”, ki se pojavlja v prvem delu zbirke, do raznoraznih referenc, ki nas po svoje usmerjajo, po svoje pa tudi ne, k bistvu njene poetike: neizrečenemu. Parafraze alb, že omenjena iz glasbe privzeta metaforika, ki niti ni metaforika, ampak kar neposredna referenčnost, tu je tudi močan občutek sakralnosti kot svetosti poezije in svetosti sveta nasploh (glasbe/izpovednosti/intime/duše), na koncu pa tudi vsakdanjost, katere pretanjena opazovalka je, kot v spremni besedi ugotavlja tudi Zoran Pevec. O njeni poetiki zapiše tudi: “(…) v njej imajo svoje mesto pozabljenje in vračanje spomina, prostorske in časovne razsežnosti ter “telo” (,,,)”; zlasti “telo”, še ena ključnih besed, se pojavlja v več različicah, perspektivah in načinih. In ko pesnica v sklepni pesmi Butrint zapiše: “Krstilnica prihodnosti / nezavedno maje svet” in potem “smrtni vonj zgodovine / ugaša / v tvojem objemu”, je krog nekako zaključen. Ker se zbirka namreč začne z besedami: “Kot zvesti pes / ti k nogam prinašam / svoja doživetja”. Ta doživetja niso zgolj metaforično biblična (“Pet hlebov, dve ribi”), pač pa čisto in neskrito ontološka.
Tudi pri Franciju Novaku (1969) srečamo nujne bivanjske vzgibe. Zdaj bi lahko dejali: pa saj se iz teh pravzaprav rodi vsa dobra poezija, pa vendarle je treba vedeti, da se “bivanjskost”, sicer enotna nam vsem, sploh spraševanje o njej, strah pred minljivostjo in tako naprej, od človeka do človeka, od ustvarjalca do ustvarjalca modificira. Vračanje pogleda je napisano v dvovrstičnicah, verzi so dolgi in intenzivni, kar bi lahko bilo nekako nasprotujoče si, pa vendar iz zgodovine poezije vemo, kaj vse se da ubesediti v distihu. Novakove pesmi, kot jih identificira avtorica spremne besede Cvetka Bevc, “vzniknejo iz silovitega toka besed, speljanega v strugo dvovrstičnic, kjer dominira motivika spomina.” Narava je pomemben faktor, perspektiva morda še bolj; po tej plati se srečamo tudi s kakšnimi dylanovskimi svetovi, in naj vas ne zavede navidezna vsakdanjost motivov in tem (naslovov), denimo Kolesarjenje, Julijska noč, Reka, Jama. Poezija Francija Novaka ima nekakšno zarotitveno moč, kot bi bral Frana Erjavca na kresno noč, če se izrazimo zelo banalno, a njegova bivanjska razsežnost je izjemno variabilna. Srečamo pesmi z naslovi, kot so denimo Pogled na ustreljenega volka v prtljažniku terenskega avtomobila, Nepobrana jabolka pod drevesom na vrtu, Skovik, hkrati pa smo tako v kristalno nedostopnih “labradorskih” svetovih distančne ontologije kot v čisto stvarnih dialogih z “nekom” ali s “sabo”, ki se na koncu znajde v januarskih dnevih in “Pod našimi toplimi oblekami spolzi neka druga, // svetlejša kri, ko otroci in psi, ki gazijo pod nami, / stopajo v stopinje volkov, // ne da bi nas spraševali.”
In če smo začeli z Izhodišči, je zbirka Muzej zaključenih razmerij Kristiana Koželja (1984) pravšnja za zaključek sprehoda po letošnjih Sončnicah. Naslov nas seveda lahko zavede, a o tem naj presodi bralec sam; Zoran Pevec v spremni besedi omenja tri besede, ki so osrednje v Koželjevi poetiki: božje, minljivo in vsakdanje – prvo je lahko pisano tudi z veliko začetnico. Koželj je študiral teologijo, po poklicu je knjižničar, sicer tudi gledališčnik in glasbenik; vse te prvine sestavljajo zanimiv muzej njegovih razmerij, Pevec ugotavlja, da so pesmi zvečine pripovedne, kar pa ne omejuje in zamejuje njihovega izrazito lirskega notranjega toka, hkrati pa ta lirski tok ne izključuje stvarnosti Koželjevega pesniškega sveta, ki se kaže tako v leksiki kot v metaforiki. Če Pevec kot odlike Koželjevega pesništva omenja tudi “odprtost do drugega in drugačnega”, pa je morda ravno njegov odnos do vsakdanjega, stvarnega in nato kontemplacija v zvezi s tem vsakdanjim in stvarnim, bistvena prvina njegovih pesmi, ki nase pripne tudi nedvomni dar opazovanja in omenjeno odprtost. Zbirka je tudi domišljeno sestavljena; njena celira kot tudi posamezne pesmi, zato je jasno, da imamo opraviti z do sebe strogim pesniškim peresom, ki ugotavlja: “zanimivo / kako stvari včasih sovpadejo …” In v njegovem muzeju zaključenih razmerij laterne svetijo rumeno, pojavljajo se predniki, obale, molk; morda pa “zaključena razmerja” najbolje strne kratka pesem s strani 17: “ta pesem je pes / liže svojo senco / čeprav ve da se / ne bo odžejal” Muzej je odprt, vstopnine ni. Ali pač?
