Piše: Matej Krajnc

Tiskovna konferenca za Mentorjevo prevajalnico. Od leve proti desni: Nika Verlič, dr. Tina Štrancar, Miriam Jereb Batagelj, Zala Miklič, Marjeta Drobnič, Maruša Rodič, Andrej Pleterski, Maruša Telban.

Dogodek je vodila Barbara Rigler, samostojna strokovna svetovalka za literarno dejavnost pri JSKD in tudi urednica zbirke Mentorjeva prevajalnica

Foto: MK

Dvajsetletnica Mentorjeve prevajalnice pod okriljem JSKD, zdaj v Kopru po dolgih letih rezidence v Izoli, je rodila tudi tri prevodne knjižice, ki so sicer izhajale v obdobju zadnjih treh let (2016-18), a so bile enotno medijsko predstavljene 13. 11. 2018 na tiskovni konferenci v ljubljanskem Centru za poezijo Tomaža Šalamuna. Prisotni predstavniki medijev smo dobili izčrpne informacije o delu prevajalnice in tozadevni založniški dejavnosti (ob dvajsetletnici prevajalnice na Obali letos mineva tudi enajst let od rojstva knjižne zbirke Mentorjeva prevajalnica, ki ima od leta 2016 novo podobo; po konceptu Mete Wraber jo oblikuje Andrej Perčič), nekateri izmed nas, ki smo pri teh Mentorjevih projektih skozi leta sodelovali v več vlogah (tako novinarski kot mentorski), pa smo lahko tudi nekoliko poreminiscirali in se znova prepričali, kako so tovrstne prevajalske delavnice dejansko potrebne.

Čemu? Najprej seveda za mlade prevajalce_ke, da dobijo prve vpoglede v prevajalsko delo (tako individualno kot skupinsko), nato tudi za nekatere že uveljavljene prevajalce_ke, da utrdijo kilometrino, potem so tu mentorji_ce, ki dajejo izkušnje in hkrati pri delu z mladimi dobivajo nove, hkrati pa se seveda tudi kaj novega naučijo, na koncu pa, in to je v dandanašnjem kulturnem prostoru morda premalo glasno povedano, se s temi delavnicami tudi polni zevajoča vrzel v prevodih sodobne svetovne literature zlasti mlajših avtorjev. Prevodi, ki nastajajo, niso namreč nič manj referenčni od tistih, ki pod peresi nagrajenih prevajalcev izhajajo pri velikih založbah; nasprotno, pri “velikih imenih” lahko hitro pride tudi do rutine, medtem ko se na pričujočem nivoju stvari praviloma dogajajo z velikim in pomembnim entuziazmom, kar je pravzaprav predpogoj za živahno in temeljito ukvarjanje s tekstom.

Na Mentorjevih prevajalskih delavnicah (prevajalnicah) so (če se omejimo na v knjigah izdana dela) v zadnjih nekaj letih tako trije mentorji (dr. Tina Štrancar, Marjeta Drobnič in Andrej Pleterski) bdeli nad precejšnjimi prevajalskimi zalogaji iz luksemburške, španske in slovaške književnosti. Izšle so torej tri knjižice: leta 2016 Jajčka vseh velikosti Dušana Duška (Slovaška), letos jeseni pa še Moja punca revolucionarka Diega Ojede (Španija) in E. galaksije Nore Wagener (Luksemburg). Ker smo o knjižici Diega Ojede, sicer tudi glasbenika, na našem portalu že pisali, ponovimo zgolj, da so jo pod mentorskim očesom Marjete Drobnič prevedle Miriam Jereb Batagelj, Zala Miklič, Dhyāna Mlakar, Mateja Peršolja, Katjka Petrovec, Katja Rijavec, Maruša Rodič in Anja Sredić.

Jajčka vseh velikosti ni prvi prevod literature Dušana Duška pri nas, vendar je treba povedati, da je najobsežnejši in najbolj sistematičen. Dušek je sicer med starejšimi avtorji na prevajalnici (1946), a njegova literatura je izjemno vitalna in mlada; mentor Andrej Pleterski je posebej poudaril njegovo mladostnost v pisanju, otroško navdušenje, s katerim operira in seveda humor, ki ga vdeva v svoje pisanje, čeravno teme, ki jih obdeluje, niso nujno omejene na “otroškost”. Štirinajst zgodb, zbranih v knjižici, ima rdečo nit spominov na otroštvo/mladost, v pričujoči knjižni prostor so pripeljane iz celotnega avtorjevega opusa, odraščanje pa je nasploh rdeča nit avtorjevega opusa; čigavega pa pravzaprav ni, ko se takole sprašujemo o temah?! Vsak avtor tako ali drugače odrašča pred bralci in si izbira snov, skozi katero obdeluje takšna ali drugačna tozadevna vprašanja, tudi če to ni tako očitno kot denimo pri Dušku. Pod mentorstvom Pleterskega so zgodbe prevedle Maruša Avman, Rahela Butala, Arlanda Eržen Lumbra, Suzana Gradič, Mojca Grce, Katarina Mitić, Monika Peček, Maša Senčar, Iva Sevšek in Maruša Telban, na hrbtni strani knjige pa je o zgodbah zapisano še: “Prvoosebna pripoved nas popelje v dogajanje na slovaškem podeželju, kjer spoznamo pripovedovalčevo družino, malce posebno, a tako zelo podobno naši. Oče se pritožuje, ker se sinova nista vrgla po njem, in si zatiska oči z mislijo, da je hči njegova popolna kopija, mama pa hujša in hujša, a kar ne more shujšati, brat se zaradi kratkovidnosti namesto z nogometom brati s pticami … Tu so še prijatelji, vedno pripravljeni na vse oslarije, in smešni stric, ki vidi na oni svet. Razgibano dogajanje začini Duškov slog, ki vsakdanje prigode in tudi resnejše teme, kot so prve ljubezni in z njimi povezana razočaranja, spolno dozorevanje ali stik s smrtjo, opisuje igrivo in lahkotno, nič kaj patetično. (…)” Izdajo knjige je finančno podprl Literarni informacijski center Slovaške, oddelek SLOLIA.

Noro Wagener (1989) smo lahko spoznali tudi na letošnjem Festivalu mlade literature Urška v Slovenj Gradcu, leta 2014 je bila v sklopu Vilenice vključena v antologijo sodobne luksemburške književnosti, v knjižici E. galaksije pa je z njo objavljen tudi pogovor, v katerem pojasnjuje občutke ob prevajanju njene literature v druge jezike, spregovori o svojih bralnih navadah, delu za gledališče, študiju in drugih rečeh. Avtorica spremne besede – tudi ena od prevajalk – Ana Lorger med drugim zapiše, da so Norini trije E-ji osebe iste generacije, “ki soustvarjajo tri različne patološke ume, tri odpadnike, ki jih družbi ni uspelo vključiti v prostor vsakdana.” Ti trije E-ji so Erwin, Edgar in Eleonora, preskakovanje med (njihovimi) galaksijami pa, po besedah Ane Lorger, “ustvari zaokroženo celoto, ki se od tihega uporništva prestavi v prostor norosti in se na način melanholičnega občutja konča s popolno samoukinitvijo jaza.” Pričujoči knjižici je pridan tudi razdelek “prevajalske galaksije” s predstavitvami in vtisi prevajalk. Te so (pod mentorsko budnostjo dr. Tine Štrancar) Veronika Blaž, Anka Čebašek, Barbara Fister, Ajda Gabrič, Ivana Hauser, Klara Eva Kukovičič, Ana Lorger, Anja Silovšek in Nika Verlič.

Kaj torej reči za podčrtaj (ali zapik)? Zapika ne bo, čisto preprosto. Mentorjeva prevajalnica (delavnice in zbirka) teče naprej in v naslednjih letih bomo zagotovo priče novim poglavjem in zapolnjenim tropičjem. Mladi prevajalci_ke vstopajo na sceno suvereno, slovensko prevodoslovje pa je s knjižicami, ki so zdaj pred nami, seveda tudi obogateno z imeni, ki jih bo še treba prebirati. Morda pa Diego Ojeda pride tudi igrat v Slovenijo …