Piše: Matej Krajnc

Virgin, 2018

Kot sem že večkrat zapisal: ob solističnem opusu Marka Knopflerja zlahka pozabim, da je nekoč igral v Dire Straitsih (sicer enem mojih najljubših bendov), tako dober in konsistenten je. Osebno me privlači zlasti njegovo izpiljeno storytellerstvo, ki pri Straitsih zaradi kitarskih vratolomij včasih ni prišlo do izraza, kot kitarist pa je seveda z leti vedno boljši, sploh ker se ne gre več rokerskih eskapad in s svojim kitarskim zvokom okusno in pesmim primerno barva vzdušja, postavljaštvo pa prepušča drugim, ki včasih z njim skrijejo tudi pomanjkanje subtilnosti. Te pri Knopflerju ne manjka, kot mu tudi ne zmanjka štofa – plošče izdaja redno na periodo dveh/treh let, padca v kakovosti ali stagnacije pa za zdaj še nismo zabeležili. Tu pa tam se za hip vrne v klasično straitsovsko maniro, denimo v pesmi Beryl na prejšnji plošči Tracker (2015), a zgolj zato, da ji dá nov kontekst. Prav tako v njegovem delu ne manjka referenc iz “americane”, literature in glasbe, ki jih vešče vpenja v svoje pesmi. Tokrat poslušamo čisto svežo novo ploščo; na vinilni različici, ki se ta hip vrti na gramofonu, je 13 pesmi, kupci standardne različice na zgoščenki jih boste našteli 14, na deluxe pa še dve več. Zanimiva matematika, malce neprijazna do kupcev vinilne izdaje, ki ni poceni, no ja, ima pa kupon za prenos digitalne različice, kjer se zadeva malce izravna.

Sicer je Knopfler tokrat svojim otožnim pripovednim pesmim/mini filmom pridodal nekaj funka (Back On The Dance Floor, Nobody Does That), kar zadiši po Staxu sedemdesetih in Knopflerjevi zvočni zgodovini razširi obzorje. Prav zanimivo je slišati nekoliko bolj disko Knopflerja, glede na to, da smo tam od leta 1977 do zdaj slišali že rokenrolovskega, progrockovskega, newwavovskega, bluesovskega, countryjevskega in folkovskega Knopflerja. V Nobody Does That prideta do izraza tudi njegova hudomušnost in nepretencioznost; v pesmi, ki bi jo kdo zlahka označil za “filler”, je Knopfler slišati izjemno sproščen, skorajda ga vidimo slêpati stratocastra ali z nogo udarjati po značilnih funkovskih kitarskih efektih. Simpatična osvežitev z ljubezensko tematiko med zahtevnimi pripovednimi pesmimi. Knopfler je seveda vedno tudi angažiran, čeprav ne nujno aktualističen, vsi, ki ste kdajkoli poslušali Dire Straits, pa veste, da se ni nikoli branil ostrega družbenega in zlasti mentalitetnega komentarja (Money For Nothing). Mentalitet in družb se v solističnem obdobju dotika zdaj bolj, zdaj manj subtilno (Boom, Like That, Corned Beef City), na novi plošči pa je tu prvi singl Good On You Son, ki je lahko tovrsten, lahko ne, kar je pravzaprav najbolj zanimivo, kot tudi (samo)refleksija, oblečena v zgodovino, z naslovom One Song At A Time, verz iz nje pa naslavlja album. Ne umanjka seveda subtilna ljubezenska balada, ki jo je Knopfler v poststraitsovskem obdobju še posebej izmojstril (When You Leave). Bluesovska Just A Boy Away From Home v slajdovskem solu inkorporira melodijo pesmi You’ll Never Walk Alone hkrati s prastaro bluesovsko temo Sittin’ On The Top Of The World. Ta pesem je z navedbo avtorjev You’ll Never Walk Alone edina soavtorska.

Značilna keltska melodika v Knopflerjevih pesmih je poleg tokratne funkovske (z izdatnimi spremljevalnimi vokali) in doowopovsko-latino obarvane (Heavy Up, kjer se spet zabava), pa nekoliko jazzovskega občutja (Slow Learner) in obveznega bluesiranja še vedno glavni skupni imenovalec njegovega glasbenega popotovanja, kjer skoz njegova usta pripovedujejo najrazličnejši ljudje, sicer neopaženi, tudi iz drugih časov (Trapper Man), ko pa spregovori sam, je že spet na poti – do nove pesmi, nove plošče … in tokrat nas bo spet obiskal v Ljubljani.