Svetloba je prišla v moje življenje. A preden se je lotim, mi dovolite nekaj zastranitev.
- Spoznal sem Miša Kovača.
- Trgatve mi nikoli niso dišale.
- Prodal sem družinsko hišo z ordinacijo vred. Ne, lažem.
- Teta Mirka se je vrnila iz odondod in mi odredila zgolj zavojček dnevno. Ne, lažem.
- Spoznal sem Kfsmilo.
Naj začnem od zadaj. Kfsmila je prodajala časopise. Časopise in revije. In tobak. Bil sem ravno prav star, ob straneh nekoliko siv. Šarmanten, pravijo. Takim ljudem ustrežeš. Kfsmila ni bila nič drugačna. Bila je malce mlajša od mene, ravno toliko, da je kadila kako leto manj. Kadila je Marlboro.
Njena družina je bila precej aristokratske sorte, pisala se je Faithfull. Kfsmila Faithfull. Priimek mi ni bil znan, zdelo pa se mi je zabavno, če bi ga zamenjala z mojim. Kfsmila Wolfenstein. Ali, če bi obdržala svojega, Kfsmila Faithfull Wolfenstein. Bila je lepa, klasično, nekaj takega najdeš v časopisih, ki jih je prodajala. Spoprijateljila sva se na osnovi dnevnega tiska, sam pa sem v življenje dobil rdeče-bele škatlice, ki me niso nikoli več zapustile. Kfsmila je bila prepričana, da je to kismet; starši so ji prerokovali bogato usodo, izobrazbo, šla naj bi študirat rotirajoče vede na eno uglednih univerz, sledila svojim prednikom v visoke kroge. Gimnazijo je končala redno, odličnjakinja, seveda, česa manj niti ne bi pričakovali. Dobila je štipendijo, Mladi levi so jo vabili za pevko. Rekla je ne in raje vzela štipendijo. Potem so jo vabile Črne vrane, da bi igrala bas kitaro na prvi plošči New Swing Quarteta. Rekla je da, a so jo naplahtali. Prve izpite je na univerzi naredila že septembra, pred začetkom predavanj, a vpliv družine je bil močan. Hoteli so, da se intenzivno izobrazi, gre v visoke kroge, si izbere koga s špacirštokom in se nato ukvarja. Niso rekli, s čim, a moralo bi biti kaj uglednega. Prvo cigareto je prižgala že v osnovni šoli, a ne na stranišču, na dvorišču ali v grmovju za šolo (ker za šolo ni bilo grmovja), pač pa doma v dnevni sobi. Oče ji je zabičal, da zgledno kajenje sodi k imidžu aristokratov. Ne moreš vleči kot kak pizdun s ceste, ji je govoril, pač pa velja kaditi počasi, z gracioznimi gestami, se igrati z dimom, kot bi bral poezijo, ga izpihniti, da ga ne pride preveč v pljuča, saj mora aristokratska vrsta dolgo živeti, kakšne bolezni dihal ne pridejo v poštev. Kajenje se mora začeti zgodaj, je še del oče, da se pljuča utrdijo, da karies ugotovi, kje je njegovo mesto, da belih zob ne porumeni štimunga tobaka, pač pa se že zgodaj naučijo ostati beli, kot se spodobi in je pravično, primerno in zveličavno. Aristokrati, je dejal oče, lahko kadimo vsepovsod, tudi v nabožnih okoljih, kamor vstopamo zaradi javne podobe, sicer pa podpiramo napredne kroge, ker napredni krogi razvijajo tobačne izdelke.
A Kfsmila ni zdržala do začetka predavanj. Odrekši se svoje prihodnosti, je na silno očetovo nabreklost spodnje ustnice zapustila fakulteto že konec septembra in šla živet k družini vratarja na fakulteti. Nato ji je bilo žal, da ni sprejela ponudbe Mladih levov. Nato ji je družina odrekla finančno podporo, jo razdedinila in se ji javno odrekla. Nato je dokončno presedlala na Marlboro. Pri vratarjevi družini je dobila prve intimne izkušnje, a ne z njegovim sinom ali hčerjo, pač pa se je zgodilo med kajenjem. Kako, mi ni nikoli povedala. Ker je ostala brez denarja, si je morala najti službo. Najprej je pisala pesmi za revijo Ciciban, nato pa je, na poti v mesto, videla oglas v trafiki. Časopise je vedno oboževala. Tudi revije.
Nisem si mislil, da bi kdaj lahko bil zaljubljen v Kfsmilo. Da bi se to utegnilo zgoditi. A vedno raje sem hodil v tisto trafiko in na koncu sem prihajal že zgodaj zjutraj in ji pomagal pri razrezovanju paketov s časniki. Nato sva jih nastavila na pult, da so jih prve zgodnje ptice lahko kupile na poti v službo. Ura je bila ponavadi pet zjutraj. Situacija je kar vpila po kajenju. Razvila sva obred: po prvem jutranjem prodajnem šusu sva na vrata obesila listek: MALICA (to je bilo ponavadi okrog pol osmih zjutraj), vzela s police štiri škatlice Marlboro rdečih, sedla zadaj za trafiko kar na tla, ne glede na to, je-li bila zima ali poletje, pa tekmovala, kdo bo prej več pokadil. Časa sva imela pol ure, pravil ni bilo, zgolj to, da mora ostati ogorek – če bi pokadila zgolj pol ali tri četrt cigarete, bi to pomenilo goljufijo. Ogorek je moral biti čim krajši. Ponavadi sva bila izenačena v količini pokajenega, zgodilo pa se je tudi, da je Kfsmila prednjačila s pokajeno poltretjo škatlico v dvaindvajsetih minutah. Sam sem imel rekord dve škatlici na 28 minut, ko pa sva količino pokajenega povečala, so se tudi razmerja spreminjala, čas pa je ostal isti. Na koncu sva pristala na petnajstminutni šteki – včasih je Kfsmila nabrala štirinajstminut, včasih šestnajst, jaz pa tudi, kakor je naneslo. Naslednjo malico sva imela okrog desetih, kar je pomenilo več štek na dan, in ko je dan minil, sva pospravila dnevno zalogo tobaka v trafiki; ko je zmanjkalo Marlboro, sva kadila kar vse po vrsti. Šlo je za princip, ne za znamko, čeprav je takrat, ko nisva tekmovala, znamka seveda štela.
Kfsmila je bila kmalu ob službo – pokajenih cigaret nisva plačevala in trafiko sva hitro spravila na kant. To naju ni preveč peklilo, uživanje v postopku je bilo preveliko. Prihajal sem v leta, ko zdravniki kajenje ponavadi odsvetujejo, obiskovanja trafik pa ne. Kako čudno!