Tomaž Šalamun: Dojenčki

Piše: Matej Krajnc

Hiša poezije, 2014 (Poetikonove lire 48)

IMG_1360.jpg

Zadnja zbirka, ki jo je Tomaž Šalamun še dočakal, ima pomenljiv naslov, ki nas postavlja na sam začetek bivanjske verige; no, ne čisto na začetek, ampak takoj po prihodu na svet. Knjiga se začne s pesmijo Porod, Bosie! in konča z verzom “Dojenčki so zamrznjeni lijaki iz podzemlja.” To niso zadnje Šalamunove pesmi, ki jih je pisal, nastale so že leta 2009 na osi Berkley, Ljubljana, Bruselj, zato jim ne glede na avtorjevo usodo kmalu po izidu ne moremo iskati kakšnih tozadevnih skritih pomenov, se pa avtor očitno teh pesmi ni odločil obelodaniti prej. Ali pa, pa so za nekaj časa obstale. Pravzaprav ni pomembno; pomembno je, da “pomenljivost” naslova sovpada z nekaterimi drugimi Šalamunovimi zbirkami, ki nosijo na sebi imena “zgodnjih let”, denimo Otrok in jelen; hočemo reči, da naslavljanje pesniških knjig in njih tematizacija s tovrstnimi opredeljevanji let in starosti pri Šalamunu niso nekaj novega, je pa vedno svež način, na katerega se takih tem loteva. Če pri njem seveda obstaja “način” lotevanja tem.

Poznavši Šalamuna vemo, da bo njegova bivanjska os v Dojenčkih potovala neodvisno od “ustaljenega toka zavesti”; njegov tok zavesti je, kot je tudi sam ugotavljal, neodvisen od “konceptualnih ureditev” ali tematiziranj – pesmi se mu narekujejo, sestavijo se v lastne celote in nato zaživijo svoje življenje. Da je to življenje konceptualizirano, kot smo omenili že na začetku zapisa, je torej čista volja pesmi; seveda tudi pesnika, a ne v klasičnem smislu, ko se ustvarjalec odloči za “obravnavo”. Pri Šalamunu gre za izklicevanja, vse pesmi se berejo kot nekakšne bivanjske izštevanke in, ker so nastale v poznem obdobju pesnikovega ustvarjanja, nosijo – postumno – na sebi tudi nekakšen malce srhljiv minevanjski pečat, ki ga sicer morda sploh ne bi opazili. Vidite, pesmi smo nehote ali hote takoj “kontekstualizirali” in jih umestili v tisti prosluli koncept “klasikov”, o katerem je Šalamun pisal že v sedemdesetih. Da bi zdaj, če bi hoteli napletati reference, začeli govoriti o vzorcih ljudske pesmi v prvi pesmi iz pričujoče zbirke in te vzorce povezovati z minevanjskimi/bivanjskimi interpretacijami naslova in umestitve posameznih pesniških besedil, bi verjetno spet usekali mimo. Zato tega ne bomo počeli.

Rekli bomo samo: izvolite popestovati dojenčke! Izvolite odkriti, kaj skriva naslov; ustvarite si koncept sami! “Ura odteka. / Jahamo srebrnino.” se zapiše Šalamunu v uvodni pesmi, in tudi ta dvovrstičnica bi nas lahko zavedla v “minevanjski” koncept (saj nas še vedno mika, kajne?). Oblikovno so pesmi sicer zvečine urejene v kratke dvovrstične kitice, tu pa tam se to dvostišje prekine in se prevesi bodisi v en sam verz bodisi v večstišje, ki variira tudi znotraj pesmi (Povečano oko čmrlja ima zradirane rešetke, Kaj vidim). Pesmi se torej niso trudile ostati ves čas zavezane eni obliki, pač pa poskušajo bralca presenetiti in jim to tudi uspe, kot je v navadi pri Šalamunu že od prvih objav v šestdesetih. Razdeljene so v dva večja sklopa (oba imata motto), verjemite pa, da se boste ob branjuspraševali še o čem drugem kot o življenjskem ciklusu. Warum peripetija? nas izzove ena izmed pesmi. Saj res! Sag warum!

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.