(Iz pesniške zbirke Pogodba z Ničem, Kulturni center Maribor, 2018, Zbirka Frontier)

Ko sam si kdaj,
se zdi, je res,
da te zapušča mlačni svet,
na pol preklan in malo vdan,
preprazen duš,
prepoln teles.

Tvoj hrope dih;
hromeča dlan
še išče sled,
ki preko senc zavalovi,
razpenja liste čez oči,
razgrinja v grlu topi led …

Se zdi, si sam.
Pred belim zidom
v kos neba zgrešen strmiš.
Kot mrka opustela stepa,
kot lutkica nelepa,
lik, ki odhaja, se mi zdiš.