Piše: Erik Vodenik
Po letu 2000 se je pričel silovit razvoj digitalnih tehnologij, spletnih brskalnikov, kulturalizacije spletnih platform in digitalnih socialnih omrežij. Nove tehnologije in prenos informacij so močno vplivale na številne družbene spremembe, ki so še posebej vidne med mladimi. Slednji nove tehnologije hitro osvajajo in s tem sprožajo nov val ustvarjalnosti, ki vpliva na mladino širom sveta. Povezovanje in medsebojno mreženje v najrazličnejše interesne skupine postaja nekaj najbolj običajnega, tudi kreativne industrije dobivajo nov zagon. Novi val sprememb je pljusknil tudi v arhitekturo in dramatično vplival na njen nadaljnji razvoj. Omeniti moramo še veliko gospodarsko krizo, ki je najbolj prizadela ravno mlajšo generacijo arhitektov. Zaradi vseh omenjenih dejavnikov se nekje po letu 2012 začnejo pojavljati arhitekturni natečaji za mlade arhitekte, razcvet pa doživijo že v letu 2016. Tako se je na mednarodni ravni razvila kreativna skupnost mladih arhitektov, ki jih druži želja po ustvarjanju in odkrivanju novih idej.
Omenjeni natečaji niso toliko vezani na realno gospodarstvo v smislu realizacije zmagovitih projektov, ampak so pretežno posvetovalne narave, ki naročnikom ponudijo osnovni vpogled v razrešitev prostorskega problema. Poglejmo si, kako deluje omenjeni sistem. Najprej moramo omeniti ključne akterje – to so organizatorji natečajev, mladi arhitekti in naročniki arhitekturnih storitev. Slednji so lahko predstavniki lokalnih skupnosti ali pa zasebni investitorji. Najprej mora med investitorji obstajati želja oziroma zavest o pomenu dobrih idej, po drugi strani pa se mora organizator natečajev potruditi in poiskati zavedne naročnike. Ko se vzpostavi sodelovanje med omenjenima akterjema, morajo mladi arhitekti ponuditi dobre rešitve na temo, ki jo razpiše organizator. Selekcijo med projekti nato napravi žirija, ki jo sestavljajo izkušeni in priznani arhitekti. Pomembno je, da je delovanje celotnega sistema dobro predstavljeno na spletu, s tem pa tudi dosegljivo oziroma vidno širši javnosti. Pomembno vlogo pri tem igrajo tudi mediji. Mladi morajo biti tudi zelo proaktivni in v lokalnih okoljih v katerih delujejo, sami promovirati opisani ekosistem. S tem opominjajo javnost o vplivu arhitekturnih idej na razvoj kraja, hkrati pa sebi odpirajo nove delovne priložnosti. Najpomembnejše pa je, da ustvarjalci ostanejo v kreativnem pogonu in se razvijajo v avtorsko profilirane, suverene in neodvisne umetnike na področju arhitekture. Osnovno vlogo tovrstnih natečajev so prepoznale tudi univerze širom sveta in omenjene kreativne skupnosti tudi izdatno podpirajo. Ob tem moramo jasno povedati, da ne gre za konkurenčni boj med mladimi in že uveljavljenim/etabliranimi arhitekti, gre za razvoj mladih kadrov, ki se lahko nato vključijo v obstoječe strukture. Za razvoj stroke je pomembno, da se mladim in prodornim avtorjem ponudijo kreativna delovna mesta, seveda pa si jih morajo sami tudi zaslužiti (s požrtvovalnim in samoiniciativnim delom).
Pri tem je treba poudariti, da so se mladi samoorganizirali. Pri tem ne gre za izolirano skupino mladih, ravno nasprotno – integrirati se želijo v družbeni prostor, zato k sodelovanju vabijo priznane ustvarjalce, univerzitetne profesorje, predstavnike najrazličnejših javnih združenj, direktorje zasebnih podjetij in seveda ljudi s področja medijev, politike in kulture. O kakovosti ustvarjenih projektov ne odločajo sami, ampak odločajo žirije, sestavljene iz mednarodno uveljavljenih avtorjev in uspešnih posameznikov s številnih drugih področij, kar že samo po sebi daje projektom veliko težo, pri tem pa jim je dana večja medijska prepoznavnost. Organizator mora poskrbeti, da je natečaj dobro vklopljen v tisto lokalno okolje, za katerega se pripravljajo idejni predlogi. Vsak natečaj se konča z zaključnim dogodkom, kjer se podelijo nagrade najboljšim ustvarjalcem, hkrati pa je to tudi odlična priložnost, da se kreativno načrtovanje približa splošni javnosti.
Če povzamemo – vloga in pomen arhitekturnih natečajev, še zlasti za mlade ustvarjalce, je v tem, da slednji po končanem študiju nadaljujejo s kreativnim delom in se preko njega povežejo z mednarodnim okoljem. Turnirji v arhitekturnem komponiranju so neke vrste komunikacija med podobno mislečimi ljudmi. V času študija mladi dobijo povratno informacijo oziroma oceno za svoje delo od svojih profesorjev, po zaključku študija pa morajo njihovo vlogo nadomestiti drugi sogovorniki. Omenjeno izgubo najlažje nadomestijo v dobro razvitih kreativnih skupnostih širom sveta. Seveda se je potrebno ob tem tudi močno angažirati, kar pomeni, da ni dovolj biti zgolj opazovalec mednarodnih dogajanj, ampak je potrebno za kakršenkoli osebni napredek zastaviti tudi lastne resurse oziroma znanje, delovni čas in nenazadnje tudi materialna sredstva. Mednarodni arhitekturni natečaji predstavljajo mladim neke vrste odskočno desko v kreativno sfero arhitekturne stroke. Kam jih bo tovrstni angažma tekom kariere pripeljal, pa je odvisno predvsem od njihovega zanosa in delovne vneme. Biti ustvarjalen ni nekaj, za kar se posameznik odloči oziroma samorazglasi, ampak je intimno občutenje, ki se pokaže le v tistih skupnostih, kjer so ideje cenjene. O tem nam zgovorno priča Richard Florida, ki pravi: »Ustvarjalnost ni otipljivo premoženje, kot so viri rudnin, ki jih lahko shranite. Ne more se kupiti niti prodati. O ustvarjalnosti moramo začeti razmišljati kot o skupni dobrini, podobno kot o svobodi ali varnosti …«
V pričujočem pisanju predstavljamo organizatorje natečajev za mlade arhitekte – Young Architects Competitions iz Bologne, in natečaj Observatory Houses, ki so ga omenjeni organizatorji izpeljali v letu 2017. Tema natečaja je bila zasnova stavbnega kompleksa za opazovanje nočnega neba. Glavni izziv je bil, kako zasnovati bivalne enote, ki imajo lastnosti observatorijev. Ob tem je bilo potrebno smiselno povezati dve tipologiji: opazovalni stolp in objekte z lastnostmi observatorija oziroma opazovalnice neba. Celotno grajeno strukturo pa je bilo potrebno karseda subtilno umestiti v prostor italijanskega kraja Roccascalegna.
Roccascalegna je majhno, slikovito srednjeveško mestece v osrednji Italiji (v pokrajini Abruzzo). Naravno oziroma geografsko zaščito mu nudi skalni previs, na vrhu katerega se nahaja grad. V njegovi neposredni bližini se nahaja tudi majhna cerkev San Pietro, ki je bila prav tako zgrajena v srednjem veku okoli leta 1205. Grad z značilnim normanskim stolpom so zgradili Lombardi. V 16. stoletju so ga povečali in mu dodali tri krožne stolpe. V njegovi notranjosti se nahaja kapela svetega orožništva, ki je povezana cerkvijo, katere zvonik je bil obnovljen v 19. stoletju. Obe poslopji sta zgrajeni iz grobo obdelanega kamna, pridobljenega v lokalnem okolju. Grad, ki je izredno dobro utrjen, ima izjemno geostrateško lego, od koder je moč nadzirati celotno pokrajino. Do gradu lahko dostopamo zgolj po ozki in strmi poti. Obe zgradbi se medsebojno izredno lepo dopolnjujeta in tvorita enovito celoto, ki kraju nudi izjemen potencial za razvoj turizma. Ob tem ne smemo pozabiti na slikovito pokrajino, ki ravno tako ponuja številne priložnosti za razvoj turizma. Obiskovalec kraja dobi občutek, da se je tukaj ustavil čas, kar mu omogoča pristno doživljanje številnih prostorskih kvalitet. Zlahka se lahko vživimo v način življenja, ki je dolga stoletja krojil usodo številnim generacijam na tem območju.
V pričujočem pisanju predstavljamo arhitekturno zasnovo stavbnega kompleksa za ta natečaj: Opazovalnice neba v italijanskem kraju Roccascalegna. Namen idejne arhitekturne zasnove je pospešiti revitalizacijo historičnega stavbnega tkiva omenjenega kraja. Tematsko zasnovano letovišče ob vznožju cerkve svetega Petra (na vrhu vzpetine), je ideja, s katero bi v kraj morebiti privabili turiste oziroma ljudi iz kreativnih industrij. Seveda ne gre le za problem, kako zasnovati omenjeno letovišče, ki bi obiskovalcu ponudilo pristno in dogodkov polno izkušnjo bivanja, gre tudi za to, kako projekt zasnovati po ekonomskih kriterijih, s čimer bi pritegnili pozornost vlagateljev oziroma lastnikov kapitala, ki bi bili pripravljeni investirati sredstva za morebitno realizacijo projekta.
Pomembno je ustvariti harmoničen odnos med grajenimi prostori in naravno kulturno krajino, ki predstavlja osnovo za vzpostavitev letovišča, namenjenega tistim, ki se navdušujejo nad naravnimi pojavi nočnega neba. Pri tem je ključnega pomena ohranjanje historične kulturne krajine – postavljeno je v prostor tako, da ne konkurira obstoječim prostorskim dominantam, ampak jih le dopolnjuje.
Osrednjo podobo stavbnega tkiva tvorita simetrična linijska volumna, ki se kaskadno spuščata po pobočju in povezujeta ploščad sakralnega objekta s prometnico. Sestavljena sta iz manjših kubusov, ki so horizontalno členjeni in izvotljeni. Linijski prostor vertikalnih komunikacij ostro zareže v grajeno tkivo kot visokogorska reka, ki skozi kamnita pobočja izdolbe ozke in globoke soteske, razgledni ploščadi pa kot nekakšni brvi prekinjata slikovitost omenjenega prostora. Prevladujoči elementi arhitekturne forme so stena, zidni venec, okna in predornine. Zunanje okenske odprtine niso zastekljene in so kot nekakšne niše, ki spuščajo svetlobo na notranja dvorišča oziroma terase in s tem posledično v notranjost objektov, na fasadah pa se nahajajo neposredno pod zidnim vencem, ki deluje kot preklada.
Objekt se s svojo tektoniko, lego v prostoru in uporabljenimi materiali dobro vklaplja v prostor in daje vtis, da je v tem prostoru že od nekdaj.
Konstrukcijska zasnova grajenega kompleksa je povsem konvencionalna. Nosilna konstrukcija sten, plošč in vertikalnih komunikacij je zasnovana v armiranem betonu. Zidovi na fasadnem plašču so obloženi s kamnom (suhozid). Notranjost sten je obdelana s toplotno izolativnimi materiali, ki so prekriti z lesenimi oblogami.
Cilj kreativnega arhitekturnega komponiranja je tako v iskanju takšnih idej, s katerimi je možno vzpostaviti ravnotežje med interesi različnih ciljnih skupin. Za obiskovalce oziroma uporabnike stavbnega kompleksa je najpomembnejša kakovostna in dogodkov polna izkušnja bivanja. Za potencialne investitorje je najpomembnejša privlačnost grajene infrastrukture, saj si preko prodaje aranžmajev lahko povrnejo investicijska sredstva. Za domačine je najpomembnejše, da ne pride do degradacije prostora. Območje Roccascalegne je še posebej občutljivo na omenjene posege, saj premore bogato kulturno zgodovinsko dediščino, za katero vemo, da jo lahko ob nespametnem prostorskem razvoju hitro zapravimo.
Tudi pri nas veliko težav pri oživljanju starih mestnih jeder. Kljub številnim prenovam se zdi, da nikakor ne morejo zaživeti. Da bi nam to vendarle v bližnji prihodnosti uspelo, se je potrebno obrniti na kreativne prostorske načrtovalce in jih pozvati k iskanju idej za oživitev naše grajene kulturne dediščine. Pri tem se mora angažirati veliko število ustvarjalcev s svojimi predlogi. Ob tem pa moramo upati in verjeti, da se bo med številnimi idejami našla tudi takšna, ki bo sprožila nesluteni razvoj v naših historičnih mestnih jedrih.
