Keith Lowe: Strah in svoboda

Piše: Matej Krajnc

Modrijan, 2018 (Prevod: Breda Biščak)

IMG_1582

Včeraj, 24. 11. 2018, se je Keith Lowe, avtor pričujoče knjige, ustavil tudi pri nas kot gost knjižnega sejma v Cankarjevem domu. To ni bil njegov prvi obisk, je pa knjiga, ki je v prevodu Brede Biščak pred kratkim izšla pri založbi Modrijan, prav zdaj še tolikanj bolj pomenljiva. Namen tega zapisa ni polemizirati z avtorjevimi pogledi na vojno in svet po njej, ker se z njim strinjamo: druga svetovna vojna nas je spremenila, a pravi namen tega zapisa je vprašati se, kako smo mi spremenili drugo svetovno vojno, kar še zlasti velja za t. i. “jugoslovanske narode”, ene od zmagovalcev takratnega upora proti nacizmu in fašizmu.

Dejstva so taka: 29. 11. 1943 smo v Jajcu ustanovili Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, ki ni bila naslednica tiste, povožene z začetkom vojne pri nas, torej leta 1941. Jasno je bilo, da kraljevine ne bo več in tudi, kdo bo prevzel oblast, namreč že pred vojno pri klerikalcih tako osovražena komunistična partija, ki pa je kljub temu bila edina sposobna povezati ljudstvo v boju za drugačni red sveta. S tem seveda ne trdimo, da je njen red bil idealen ali celo pravičen do vseh, kar se je pokazalo v prvih letih po končani vojni, bil pa je tisti, ki se je odločno uprl Hitlerjevim težnjam po širitvi rajha in okupaciji Balkana. Bile so tudi druge sile, ki po vojni niso želele komunističnega režima in so mislile, da jim bo tega pomagala odpraviti kolaboracija s Hitlerjem. Vmes so seveda bili fantje, dekleta, možje in žene, ki niso premišljevali ne o tem ne o onem, ampak so enostavno šli v boj za domovino, svoje domove in družine, za pregon nemškega in italijanskega okupatorja. Takih je bilo največ in o tem se dandanes ob populističnih jalovih pravdah o teh ali onih “totalitarističnih simbolih” premalo govori.

Čeprav je novonastala FLRJ takoj po vojni padla v t. i. “vzhodni blok”, za t. i. “železno zaveso”, je bilo hitro jasno, da si svobode nismo izborili zato, da bi bili del kakršnegakoli “bloka” ali “zavese”. Leta 1948 se je zgodil informbiro in s tem odcepitev od stalinistične oblike komunizma. Kmalu zatem se je oblikovala Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ), ki je za osnovni model družbe še vedno obdržala komunističnega, vendar ga je v naslednjih desetletjih vedno bolj odpirala v smer nekakšnega nerojalističnega razsvetljenega absolutizma, ki je seveda imel svoje napake, a je med vsemi državami, ki so po vojni postale del “vzhodnega bloka”, lahko ravno zaradi zavrnitve ruskega modela postal najnaprednejša oblika komunistične oblasti. Jugoslavija tako po letu 1948 ni bila več ne v “bloku” ne za “železno zaveso”, čeravno se še dandanes govori, kako se je ta dvignila šele leta 1991 z osamosvojitvijo Slovenije.

Ta je bila glede na razmere v takratni SFRJ, kjer je po smrti Josipa Broza Tita, utemeljitelja bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov, centralizem Beograda privzemal vedno manj demokratični obraz, seveda precej neizogibna. Druga možnost, o kateri se je govorilo, bi sicer bila nekakšna konfederacija jugoslovanskih narodov, a nihče natančno ne ve, kako bi bila videti in kako bi vplivala na suverenost posameznih republik. Vse to pišemo seveda brez vključevanja teorij o dogovorih med zahodnim svetom in Beogradom, o katerih se je precej šušljalo in razpravljalo – ali je bil interes velesil Jugoslavijo obdržati skupaj kot branik pred “neuvrščenim” Vzhodom ali jo razdreti zaradi teh ali onih političnih apetitov; o tem obstajajo različna razmišljanja in teorije. Tito je bil dolgo časa nekakšna mirovniška figura med Vzhodom in Zahodom, spoštovali so ga, vsaj javno (kar se je pozneje pokazalo tudi na njegovem pogrebu) tako ti kot oni, žal pa se je izkazalo, da se je njegova tehtnica zlomila precej hitro po njegovi smrti in da je tudi bratstvo in enotnost v SFRJ bilo zgolj utopični poskus pomiritve nacionalističnih teženj in dolgih zgodovinskih razprtij med narodi; poskus, ki je tako ali drugače trajal vsaj tam nekje 40 let, kar je kljub vsemu nekolikanj dlje kot v desetdnevnih vojaških spopadih leta 1991 izborjena slovenska samostojnost – trajala je do leta 2004, ko smo se enoglasno priključili Evropski uniji in NATU, tako pa spet postali del “konglomerata” in zgolj majhna riba v velikem ribniku. Rekli so nam, da je za naš ekonomski in siceršnji politični razvoj priključitev “razviti” Evropi neizogibna. Že kratek pregled tedanje slovenske industrije in siceršnje ekonomije pove, da bi šlo tudi drugače. Kako, je zdaj težko reči, saj smo v težnjah biti suvereni pozabili nase – namreč na prislovične medsebojne politične in osebne razdore, ki se v dandanašnjiku ne kažejo zgolj v nikoli končanih delitvah na “leve” in “desne”, “črne” in “bele”, “rdeče” in “bele” in tako naprej, pač pa tudi na banalni ravni razprtij in celo sovraštev med pokrajinami: Štajerska-Kranjska ipd. Vse to je seveda politično pogojeno, demokraciji dokazano nismo dorasli, še manj samostojnemu vladanju, saj ves čas iščemo gospodarja, ki bi nam povedal, kaj je prav in kaj ne: najprej je bila to Avstro-Ogrska, nato ta ali ona oblika Jugoslavije, nato pa lastni karizmatični politični obrazi, ki so si na način “razdeli in vladaj” in pod krinko “zavezanosti Evropi” privoščili uvedbo nečesa, čemur zdaj pravijo “globalizacija” in “prosti trg”, v resnici pa gre za masaker socialne države in osnovnih človekovih pravic v imenu političnih ciljev, kar je seveda v popolnem nasprotju s tistimi ideali, na temeljih katerih je samostojna država leta 1991 sploh nastala. Tako se dandanes, kot v časih pred drugo svetovno vojno, pojavljajo vedno večje socialne diskrepance, po nekaj desetletjih sorazmernega miru in udobja se med ljudstvom spet seje strah do “tujih”, ki bodo prišli in nam pobrali službe, skratka, dogajajo se podobne stvari kot so bile tiste, ki so privedle do začetka druge vojne, le da so zdaj akterji drugi. In to je tudi osnovna premisa Lowove knjige, zapisana na hrbtni strani platnic.

Stvari so seveda še nekolikanj bolj zapletene kot v zgornjem “povzetku”, vendar so nekatere bistvene točke očitne vsem, ki vidijo onkraj kulta velikih vodij in Evropske unije/NATA/ZDA kot varovalk svobode in integritete evropskih narodov. A medtem ko je po letu 1945 kljub nekaterim političnim napakam, ki so bile storjene po vsej Evropi, ne zgolj pri nas, bil prisoten nekakšen kolektivni duh reševanja problemov in zazrtja v prihodnost, se je danes ob vedno bolj prisotni “individualizaciji” ali, recimo raje, razčlovečenosti treba vprašati: mar ob vseh dosežkih po letu 1945 res spet želimo nazaj v čase demagogij, ki so v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja začele razbijati podobo sveta? Spomnimo se, da so se ob vzponu nacizma v tridesetih letih mnogi smejali, češ: kdo pa jih jemlje resno! Spomnimo se, da smo se smejali tudi, ko sta George Bush mlajši in nato Donald Trump napovedala kandidaturo za predsednika ZDA. In spomnimo se, da vse preveč radi kimamo populističnim floskulam, da politikom pustimo, da v nas zasajajo lažne bivanjske strahove, in da pozabljamo, da smo prav mi tisti, ki kot nosilci političnega glasu lahko to spremenimo. Knjiga Keitha Lowa je zdaj pred nami s pravim namenom: strah in svoboda se glasi njen naslov. Vprašajmo se: je svoboda še svoboda, če je pogojena s strahom? Vprašajmo se tudi: smo si leta 1945 (in 1991) izborili nov svetovni red zato, da bi živeli v strahu? In na koncu: smemo zaradi svoje svobode posegati v svobodo drugega? Morda je to dandanes sploh najpomembnejše vprašanje.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.