Eric Clapton: Happy Xmas

Piše: Matej Krajnc

Bushbranch/Surfdog, 2018

clapton xmas

Kaj pričakujete od albuma božičnih pesmi, ki nosi podpis Erica Claptona? Bržčas kitaro, nekoliko bluesovsko naravnanost, tudi pop, pa morda kakšno presenečenje, ki se tokrat pojavi v obliki zelo moderno aranžirane različice pesmi Jingle Bells. Clapton ni naredil čisto standardnega božičnega albuma, kjer bi našli 12 pesmi, takih, ki jih že od konca oktobra cingljajo po vseh radijskih postajah (in trgovinah), pač pa je med nekaj teh izbranih standardov umešal nekaj manj znanih, dodal pa tudi eno avtorsko. Pristop, ki tudi ni posebej nov, saj so to pred njim že počeli, tako v rocku in bluesu, kot v popu (mimogrede: celo Elvis Presley je na svojem drugem tovrstnem albumu pel precej poprej ne tako zelo v vobči ljudski um zasidranih božičnih pesmi), a glede na vse povedano lahko rečemo, da je pričujoča božična plošča dobra zabava, ki ni osladna, ni orto, je pa nekje vmes, za vse tiste, ki imate radi Claptona v postcreamovskem in postderekandthedominovskem obdobju, ki je njegovo sicer najbolj komercialno uspešno, ne pa tudi ključno za nekoga, ki bi rad izvedel, čemu so se svojčas po Londonu pojavljali tisti “božji” grafiti.

Skratka: čisto luštna plošča z zanimivo izvedbo Berlinove White Christmas in seveda neizogibno Merry Christmas, Baby, ki je bila pravzaprav najbolj pričakovana izbira. Med zelo znanimi so še denimo Silent Night, Away In A Manger in že omenjeni Jingle Bells (ki Claptonov standardni popbluesovski zvok zapeljejo v dance, kar je pravzaprav zanimivo slišati in da albumu določeno svežino, če že ne (morda sicer tudi dolgočasne) koherence), med male manj znanimi Christmas In My Hometown, Lonesome Christmas in It’s Christmas, tu pa je tudi nova Clapperjeva avtorska For Love On Christmas Day (bomo videli, če bo postala novodobni standard). Kot vodilni singl so izbrali Berlinovo pesem, ki jo je Ol’ Clapper izvedel v bluesovski maniri na nekolikanj drugačen način (če se boste morda spomnili, da ste ga že kje slišali, se spomnite tudi, kje), bodo pa pesmi s plošče seveda dobrodošel intermezzo med “enim in istim”, kot je leta 2009 bila denimo Dylanova božična plošča, kjer se je standardov lotil na simpatičen westernswingovski način. We still do, Eric (če parafraziramo naslov njegove zadnje studijske plošče), še vedno si želimo slišati, kaj imaš zaigrati, in tvoja praznična plošča, četudi po inovativnosti ne bo ravno trgala gat, je dobrodošel prispevek predprazničnemu vzdušju. Vsekakor si bom raje zavrtel Clapperjevo Sveto noč kot tisto Helmuta Lottija ali Dominga, ki se napihujeta in napihujeta in sta kvazislavnostna in praznična in sploh, Eric je pa nepretenciozen. Slowhand. Božiček z napako, ki se nam v njegovi ilustraciji smeji tudi z ovitka.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.