Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga, 2018

Tomaž Pengov je generale svojčas označil za “trgovce z ognjeno kugo”; ta njegova pesem je na plošči izšla leta 1992, ko je bivša država Jugoslavija začela vse bolj postajati pogorišče nekdanjega bratstva in enotnosti. Jugoslovanska ljudska armada, osnovana kot branilka teh vrednot, je pod vplivom nacionalizma, ki je obvladoval takratno centralno politiko v glavnem mestu Jugoslavije, postala bratomorna soldateska, a že prav kmalu se je zgodilo, da ni bila edina, zgodila se je prešernovska morija iz Uvoda h Krstu pri Savici, le da s premiso “Jugoslovan že mori Jugoslovana brata”. Ker se takrat ni nihče več izrekal za Jugoslovana, je opisovati to situacijo kaj nehvaležna naloga, sploh za tiste, ki smo se rodili kot Jugoslovani in se (brez “jugonostalgij” in podobnih populističnih navlak) še vedno počutimo tega rodu, namreč rojeni v bratstvo in enotnost, v vrednote skupnosti, ki so v povojnih letih pod vplivom Zahoda vedno bolj preraščale v “tranzicijsko”, nato pa v kapitalistično razčlovečenje. A generali so vedno bili trgovci z ognjeno kugo, ne glede na to, ali je bilo njihovo poslanstvo plemenito ali ne. Vojna ni nikoli plemenita, narekuje lastna pravila in ljudje se zaradi lastnih puhloglavosti vedno znova spuščamo v izgrede in spopade. In seveda, stvari nikoli niso tako enostavne in enoznačne kot se zdijo, kar se pokaže tudi na primeru generala Maistra, nedvomno ene naših večjih zgodovinskih osebnosti 20. stoletja.

Ob stoti obletnici boja za severno mejo (in konca 1. svetovne vojne) se sodobnim zapisovalcem zvečine oglašajo raznorazna “nacionalna” vprašanja. Rudolf Maister, protagonist pričujoče knjige, je v osvoboditeljskem aspektu in začrtu določene nacionalne identitete pozitivna vojaška osebnost, junak, ki je bil tudi pesnik, kar pravzaprav določa jedro pričujoče knjige. Za vse tiste, ki vedo, da domoljubje ni (zgolj ali pa sploh ne) refren pesmi Slovenija, odkod lepote tvoje, mahanje z zastavo in zavračanje vsega “tujega”, sploh pa ne potvarjanje in prepisovanje zgodovine v prid populističnim političnim težnjam, vedo, da so vprašanja narodne identitete precej bolj kompleksna kot se zapisujejo večini dandanašnjih piscev. General Maister je razorožil nemško stražo in s tem pravzaprav začrtal severno mejo, kar je zelo sežet povzetek tega, kar se je pravzaprav zgodilo. Njegov nedvomno iskreni kleni slovenski duh, tako pomemben za to zgodovinsko dejanje, je imel, kot se je pozneje pokazalo, določene napake. S tem njegovo dejanje seveda ni nič zmanjšano, tudi tiste zgodovinske besede ne. A o vsem tem se lahko v tejle knjigi podrobno poučite v številnih prispevkih. Med temi prispevki, ki zvečine zadevajo že omenjena junaška dejanja in obravnavajo tudi njihove posledice, tako pozitivne kot negativne, pa se je znašla rdeča knjižica z naslovom Kitica mojih, zbirka pesmi, ki so leta 1929 izšle v Mariboru. Ne gre za prvo ali edino Maistrovo knjigo, prvenko je namreč izdal že čisto na začetku 20. stoletja in v njej nekolikanj drugačne pesmi, medtem ko se večina ljudi, če že nanese na pesmi generala Maistra, ob tem spomni na domoljubno borbeno pesem; v napačnih rokah je takšna pesem lahko kaj hitro izrabljena v nacionalistične namene, lastiti si generala Maistra v kakršnemkoli političnem smislu pa je dandanes precej spolzek teren, posebej še upoštevavši trenutno politično klimo pri nas, ki se kaže zlasti v razdeljenosti ljudstva na splošnodružbeni/državni in še dodatno na lokalni/pokrajinski ravni. Maister, to zdaj že vemo, ni bil pesnik prešernovske ali župančičevske mojstrske ravni; mož, ki je prijateljeval s pesniki slovenske moderne, zlasti z Župančičem in Kettejem, je bil po formalni pesniški plati manj obrtno vešč, pa tudi njegove domoljubne pesmi kljub iskrenosti in trudu ne zadonijo na tako intenzivni pesniški ravni kot denimo Kajuhove, so pa splošnoljudske, preproste in udarne. Tudi tiste bolj lirične, v katerih se kaže Maistrova navezanost na naravo. Ljudje se radi poistovetijo s preprostimi, neposrednimi pesmimi, Maistra so tudi na veliko uglasbljevali, ker je s svojo hrumečnostjo in pojočim verzom zlahka navdihoval skladatelje, paziti pa je treba, kaj se zgodi, če se te pesmi slučajno pojavijo v nacionalističnih kontekstih. Iz zgodovine vemo, da je edini patriotizem, ki šteje na dolgi rok in ki zares koristi domovini v konstruktivnem in tudi siceršnjem smislu, kritični patriotizem, tak, ki opozarja na lepa in tudi manj lepa lica domovine. Žal politika kritiko težko prenaša in posledično se to pozna zlasti pri najbolj vodljivem delu populacije, s čimer taista politika tudi redno računa – Nixon je to včasih imenoval “silent majority”. Da se v tem kontekstu redno pojavi tudi takšna ali drugačna domoljubna poezija, ni nič čudnega – moč poezije še vedno šteje, čeravno poslušamo pritožbe nad “lenimi pesniki”. Kaj bi brez njih, to je drugo vprašanje.

Zato ne pozabimo – prava domoljubna lirika niso solzave hvalnice materi zemlji, pač pa pesmi, ki so sicer lahko hvalnice, a hkrati pričajo o času in dajo misliti o domovini in vrednotah, zaradi katerih se je vredno boriti zanjo. Pokojni Kemal Monteno je hvalnični sentiment denimo ubesedil v znani pesmi Zemljo moja, ki je tipičen primer nekonotirane domoljubne hvalnice, s katero se lahko poistovetimo brez mahanja z državnimi simboli. Primer pesmi s sentimentom izgubljene domovine, ki pa omogoča kritično misel in angažirano noto, so denimo Pengovovi Begunci. Integracija “drugačnih” ni eden od vzrokov za obrambo, integracija je naraven proces. Vzbujanje strahu pred “drugačnimi” je zgolj političen prijem. Lokalpatriotizem ni eden od vzrokov za obrambo, lokalpatriotizem je velikokrat, če znotraj lokalne skupnosti ni tovrstnih zavor, že razčustvovani patriotizem, ki lahko zelo hitro zapade v zaslepljenost, pretiravanje in tudi sovraštvo. In če že imamo generala Maistra, če ga že postavljamo za junaka, če je kljub pengovovski konotiranosti z “ognjeno kugo” v naših očeh na splošno pozitivna zgodovinska osebnost, razmislimo o sporočilu, ki nam ga pošilja v svojih najboljših vojnih pesmih: mar ne bi bilo lepše, če po junaškosti generala Maistra sploh ne bi bilo potrebe? In če to očitno nerealno misel prenesemo še v poezijo: mar ne bi bilo lepo, ako bi pesmi v nas vselej poleg “čustvene vzburkanosti”, ki jo dobra poezija povzroči, vzbudile tudi trenutek za razmislek? Če smo pri domoljubju, morda tudi o tem, kaj sploh pomeni biti narod in kako ovrednotiti to stanje. Je vojna in z njo povezane širšedružbene in osebne tragedije zares edini možni izid nacionalističnih teženj? In če, je obramba “države” nujno tudi obramba njene politike? In tako naprej, vprašanj je ogromno, odgovori nanje so jasni, a si z njimi zaradi neverjetnih teženj in očitno bivanjske nuje “sledenja pastirjem” nimamo kaj pomagati, ostane zgolj osebna tragedija kot žrtev za višje cilje, teh pa na dolgi rok ne znamo vedno osmisliti in obraniti na dostojanstven način. Maister je v eni svojih boljših, trpkejših pesmi Grobovi zapisal: “‘Solze vidim, štejem vdove, / kam pa skrili ste grobove, / kje vsadili svojim križ? // ‘Kaj jih iščeš po poljani, / kaj za njimi v hrib tiščiš!? / Naši v nas so pokopani, / mi smo njih nagrobni križ.'” Dobro izhodišče za naslednji dan mrtvih in tudi za razmislek o tehtnejših aspektih Maistrove lirike (Nazaj pa jih ni, Patrola), ob katerih njegove bolj populistično budniške pesmi in krajinske ode (Slovenske gorice, Naši mejniki) ostanejo ob strani. Pa tudi tiste za današnji čas nerodne karakterizacije narodov in narodnosti (“Turkinje okrogle”), zapisane v napitniškem kontekstu in pričevalke tedanjega v tej maniri omejenega zeitgeista in mentalitete.

Pričujoča knjiga ob jubileju, ki je pomembno spremenil zgodovino, je torej poleg izdatnega branja tudi učinkovit poligon za sprehajanje po ločilih, zlasti dveh: vprašaju in klicaju. Vloga generala Maistra za naš del sveta, kot ga poznamo zdaj, je bila ključna, njegova poezija je ostala zabeležena in tudi kontekstualizirana v interdisciplinarni obliki, pred nami pa je obsežen dokumentarni zbornik, ki na tej zgodovinski točki v takih ali drugačnih zapisih opredeljuje vzroke in posledice minulega stoletja. Hitro je minilo in učna ura je, kot kaže, žal bila bolj jalova, a kaj hočemo; tudi to je zgodovina.