Bližnjice do vsakdana.

Piše: Andrej Lutman

Vlado Pivec Krajšnice
Kulturni center Maribor, 2018

Knjižna prvenka Vlada Pivca z naslovom Krajšnice vsebuje enajst pripovedi. Nastajale so precej časa, saj je prve spisal kot član prvotne zasedbe glasbene skupine Center za dehumanizacijo v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vlado Pivec se je rodil na Martinovo leta tisoč devetsto enainšestdesetega. Večino svojega življenja je preživel na Zgornji Velki oziroma Mariji Snežni. Da se je odločil za knjižno predstavitev svojega pisanje, je verjetno pripomogla tudi prva nagrada za zgodbo z naslovom Zajec na enem izmed literarnih natečajev. In zgodba Zajec je tudi prva v knjigi. Vsebuje vse sestavine, s katerimi pisatelj gradi naslednje. Te sestavine pa so: liki, ki se sprehajajo med ruralnim in urbanim okoljem; ustvarjalni drobci, ki se spogledujejo s tako imenovanim magičnim realizmom; pisateljeva občutljivost za vsakdanjosti, vpetimi med domišljijo in povsem realističnimi ozadji; osredotočenje na medčloveške odnose, s katerimi pričara izjemnost skupnega bivanja z vsemi vsebinami vsakdana; poudarjanje človekove minljivosti ob poudarjanju drobnih radosti, brez katerih bi bilo življenje siromašno in brezupno.

Krajšnice (003)

Vlado Pivec Krajšnice, Kulturni center Maribor, 2018, ilustracija naslovnice Erna Ferjanič

Pisatelj svoje like podaja v prvi in tretji osebi ednine. Izstopajoča je druga zgodba z naslovom Dohtar odhaja, ki izpisuje samogovor zdravnika pred upokojitvijo, ko predaja svojo službo naslednici in ji med nasveti poda tudi svojo poklicno zgodbo. Mnogi liki v zgodbah Krajšnice so ženski liki. Vlado Pivec te ženske like, ki so predvsem starejše ženske, obdela rahlo posmehljivo in s tem izpostavi skoraj mačističen pogled nanje, a ostaja v mejah, ki zagotavljajo, da njegovi pristopi niso nikakor žaljivi, ampak le izražajo enega od ustaljenih načinov moškega pogleda, in s tem pisatelj doseže, da pravzaprav ironizira prav takšen pogled ter ga s tem nekako zavrne. V tem smešenju je zaslediti nadih moraliziranja, kar pa je tudi ena od sestavih teh pripovedi. Ironična distanca, ki jo sprožajo dogodki in pripetljaji, je včasih nazorna, kot v zgodbi z naslovom Srečna zgodba, ko pisatelj osmeši srečo kot kategorijo, ki nastopa le v pogovorih in pregovorih, včasih pa je ironična distanca prikrita, kot v zgodbi z naslovom Pol leta s staro veščo, ki izpostavi nekakšno slovenskost v svoji pritlehnosti, zamerljivost, celo hudobiji, pa naj bo govora o gobah, pivu ali prenasičenosti z bivanjem z vedno istim osebami v vedno istem okolju. Knjiga se konča z zgodbama, ki odražata mračne komponente pisateljevega plemena, ko se poigrava s pojavom smrti, samomora in ostalimi oblikami odhoda. Morda je v teh zgodbah za pogrešati vsaj drobcev spolnosti, saj so liki brez te komponente nekakšni klienti hospic ustanov, pa čeprav žive vsaj na zunaj skoraj polno življenje.

Slogovno se Vlado Pivec poslužuje vseh možnosti, ki jih sodobna slovenščina nudi. V svoje besedno tkanje vpeljuje tako izrazje, meječe ne arhaično, kot tudi sodobne pridobitve slovenščine. Pogovori med junaki in junakinjami, ki jih pisatelj sledi, so tekoči, prisrčni, življenjski in, kar je še posebej pomembno, pristni v skoraj novinarski maniri. Vlado Pivec se ne posveča posebej opisom okolja, v katerega postavlja svoje osebe, pač pa prav skozi njihove dvogovore doseže, da je okolje prepoznavno, sodobno, vsem blizu. Sam naslov knjige, Krajšnice, je ironično zavajajoč, saj zgodbe sporočajo, da prav krajšnic ni, da je potrebno živeti življenje od kraja do konca, pa kakršnokoli že je. In s tega stališča je knjiga pomemben dosežek in prispevek k sodobni slovenski umetelni besedi.

Andrej Lutman

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.