Matej Krajnc: BERAŠKA GOSTIJA – pesmi, ki so nastale ob petdesetletnici albuma Beggars Banquet zasedbe The Rolling Stones (1968)

SYMPATHY FOR THE DEVIL

I.

Pripeljal se je sam,
šoferji so bili predragi,
pa sem rekel:
»Damo ti eno parkirno mesto,
preobleci se
in drugič
ne zamujaj več!«

II.

Žveplo je po odloku št. 42/2018
postalo plemenita kovina,
plavže so ukinili,
zasebne bazene tudi,
od svete Trojice tudi,
ali kaj pa bi radi?
Če mislite zavoljo soli kaj,
svetujem, da odnehate:
akordi so akustični,
prigrizki brezplačni.
Jutri
pripeljemo tolkala.

III.

Pogledal sem čez Jordan
in kaj sem videl?
Coming for to carry me home …
Videl sem trinajst prodajalk vijolic
druga za drugo so bljuvale mentol …
Coming for to carry me home …
Če prispete do njih pred menoj,
povejte, da sem na poti,
a da od Leva do Ajdovščine
z novimi obvozi
potrebujem 20 minut …
Coming for to carry me home …

Pred poletjem
ne bo urejeno …
Kako bom torej vedel, kdaj pride zbor angelov (coming after me),
da me odpeljejo spet po Gosposvetski,
Dalmatinovi,
proti nacionalni televiziji,
kjer me bodo posneli
s pevskim zborom …
Coming for to carry me
… home

IV.

Dovolite,
da se najprej predstavim.
Ne,
najprej snemi klobuk,
radi bi videli,
kaj skrivaš pod njim,
čigave gospe so ti dale denar,
kam bomo prišli,
če čez 100 metrov
zbrišemo dvojno črto …

V.

Pot do resnice
je endoplazmatska.
Marsikomu niso všeč
stratocastri iz sedemdesetih.
Mora priti
gospodar pekla,
da oceni,
kako hitro se bo skuhalo surovo jajce?
On ima
pomembnejše delo:
seklja žičke,
pripravlja les,
odpira in zapira
garažna vrata,
izmišljuje si
mitologijo,
piše priročnike
za brezskrbno gibanje v še
neraziskanih podzemnih jamah …

In žičnica pade
vedno navzdol …

NO EXPECTATIONS

I.

In zagrmi. In pozvoni.
Zveličar se pripelje.
Marijan Smode zagostoli.
Zleknimo se v fotelje!

Poglejmo, kje se dolgčas pne
na osemtisočaka.
In ženski glas pove: nekoč
ljubila sem vojaka.

Nasmehnemo se. To je to:
pomlad, poletje, zima …
Jesen? Takrat zveličanje
nikogar ne zanima …

II.

Iz kartotek poberemo,
kar nujno je za žitje.
V sonce pogledamo? Je dan?
Ne, ni še dan. Zgolj svit je.

Ostane nam tobačnica
in v njej dedek s planine,
ki je zbolel in pipo zgolj
s pogledom še ošine.

A hej, planinski zrak je zdrav,
zakliče zbor očakov.
Odloči se, če boš živel,
medtem pa sèm s tobakom!

III.

Avunculus ukaže psu,
naj sede in počaka.
Mar pred trafiko? Tam že več
sto let ni mimo vlaka.

Prvi se Cezar z njim peljál
je do trafike v zmago.
Tam Wilko Johnson je drdral
na izust islandsko sago.

Zdaj pa zgolj opuščeni tir
ovoha nizko travo.
Avunculus se vrne. Pes
se zadrži s težavo …

IV.

Tod mimo nesel je Pengov
kitaro v popravilo.
A včeraj deževalo je
in potko je zalilo.

Zdaj ni sledi kitarskih strun,
zgolj zemlja se udira.
In Neil Young pride in vso stvar
rahlo zakomplicira.

Hej, Nicolette, zapoj morda
vsaj prva dva naslova!
In Neil, počakaj, da naliv
zalije še Pengova!

V.

Ogromna izboklina, kjer
nekoč bila je hiša.
In Stojadinka, ki ji z ovcami
pomaga Juradiša.

In valpet, ki igra pingpong
z dekleti svojih žrtev,
in bog, ki misli, da je živ,
v resnici pa je mrtev.

Udari strela. Bog se ozre.
Prišel je v poezijo.
In Stojadinka se pokriža in
ovce se razbežijo …

DEAR DOCTOR

I.

Naročen sem
ob desetih dopoldne.
V ordinaciji
že vejo, da sem moten.
Imajo že
pripravljene rekvizite.
Pride
tudi Elvis,
preoblečen v anesteziologa.
Pripravili mi bodo
zabavnoglasbeni program.
Ostali pacienti
bodo
čakali dlje …

II.

Meteorne vode
zalivajo državo.
Repata bitja
zalivajo svoje
državotvorne navade.
Avtomobili
sekajo drva,
ker je za premog prepozno.
New Swing Quartet
ga še ni pripeljal,
čeprav je to obljubljal
že leta 1984.
Meteorne vode
nočejo drv in premoga.
Avtomobile hočejo
in New Swing Quartet,
da bi pel
na poplavnih zabavah.
To še torej spijemo,
pa gremo!
Vsaj za zdaj,
dokler se ne izkristalizira
glede še neizrabljenih
energetskih virov …

III.

Pomagajte,
slišim iz grmovja ob cesti.
Bi šel mimo,
kot da nič ne slišim?
Bi pomagal,
kot mi veli vest
in na dušo piha
krščanska mati,
ako mi jo je bog dal?
Medtem ko tuhtam,
sem že daleč …

IV.

Katehet Tonkovič
je zavpil: »Počakajte, počakajte!«,
ravno ko smo peli
Šla sta učenca po poti v Emavs.
Bil je baje že mrak,
srečala sta Kristusa,
Tonkovič pa
ni bil soudeležen.
Čemu je torej zavpil?
Je tu vmes
kakšno ozadje?
Je bil scenarij
že določen?
Smo mi kot pevci
pogrnili?

V.

Škoda
je že storjena.
Zdravnik
se pokriža.
Konec je
lomljenja kruha
z njegovo družino.

PARACHUTE WOMAN

I.

Tik-pred-mrakom pije iz skodelice,
namenjene za protezo visokega
hotelskega gosta. Ne bomo povedali,
kdo je, povemo pa lahko, da se
boji teme. Tik-pred-mrakom to
izkoristi in se napije. Ne računa pa
z oboževalci Stonesov, ki čakajo,
da bi njihovi idoli prišli snemat.
Hotelski gost se namrdne, pričakoval
je, da je vse skupaj bolj na nivoju.
Zobe odloži na nočno omarico,
pomisli pa, da to zanj ni zadoščenje.
Kaj torej, Tik-pred-mrakom? Je
pijača vredna jeze visokega gosta?
Je tvoja žeja upravičila namrgodenost?
Kje so oboževalci?
Imamo morda še kaj arašidov?

II.

Juda Iškariot
se je s padalom
spustil do skednja.

Vsi so mislili, da se
je obesil, on pa je
raje pobral denar in

se čimprej oddaljil
od Getsemanija. Ko
je slišal, da rimski

vojaki iščejo Sophio
Loren, da bi jo kot
zvezdnico uporabili

pri prizoru aretacije,
je vedel, da mora
iz države. Do filma

mu ni bilo. Ni imel
pravih obrvi. Obrvi
so mu sršele. Take

so porabili zgolj za
vloge negativcev, on
pa je imel zdaj denar …

III.

Mick Jagger pride v Afrike puščavo.
Moči mu zmanjka, stežka poskakuje.
Poskuša izvedeti, kje preostanek benda
(ker ni nihče poklical) prenočuje.

Nobena luč se skoz oblak ne ukrade,
niti reflektorji, ki jih je najbolj vajen.
Vse je temno, pristaši rocka spijo
ali pa ubijajo očete Laje.

Nebo odpre se, luna da svečavo,
bolj klavrno, a bolje kakor nič.
Vzdigvati vidi leva jezno glavo …

Je to res lev? Je Šerif Konjević?
Ali pa Keith, ki se reži bebávo?
Ste me nategnili? dé Jagger. Ni hudič!

IV.

Leteti brez naključij, častiti lepoto,
mar isto ni to?
Ne ni, pravi Ikar
in zblazni.
Pa je delal, revež,
50 ur na teden je delal …
Krila so se mu
stopila od sramu
in od tega, seveda,
ker je bil pretežak
za zračno maso.
Domenico Modugno in Dominik Trobentar
se zdaj
zgolj smehljata.
Kdo od njiju je dobil stavo,
nihče ne ve …

V.

Dekle s padalom se znajde
na beračevi gostiji.
Mož je zbral nekaj lokalnih starešin,
obeležil bo tridesetletnico
svojega delovanja.
Ratificiral bo sporazum
med sabo in občino,
da bodo lahko tržili
njegove izkušnje.
Na dogodek sta prišla pet
celo Al Bano in Romina Power.
Dekle s padalom se spusti
naravnost na kanapeje.
Gostitelj hiti umikat
mizo s punčem,
a par kapljic špricne v očesi
župana in njegove soproge,
levo in desno.
Al Bano in Romina ne dobita honorarja,
gostijo razpustijo.
Dekle s padalom se čudi,
odkod jim denar …

JIGSAW PUZZLE

I.

Tehtnica vedno pozabi,
kam se je treba prevesiti,
s kom deliti žavbe,
s kom igrajo Shadowsi.
Kdaj se zmrači docela
in kdaj samo na pol,
katera okna zapreti
pred nosovi sovražnikov …

Tehtnica vedno pozabi,
jaz pa redkokdaj.
Lado Leskovar sprašuje,
odgovarjam mu: »Ta tvoj zakaj!«
In noč se nasrši
kot stara poštna uslužbenka …
Še dobro, da sem tehtnico razbil,
še dobro,
da sem ostal doma …

II.

Pri naši mami še vse po starem teče,
zapiše Ervin Fritz.
Nekdo drug zapiše:
tako pa ne bo šlo!
Imam sedemnajst hčera
s sedemintridesetimi diplomami;
splačalo se je,
da sem svojčas kopal zlato!

Splačalo se je,
da sem svojčas udarjal v kamen,
da sem odnašal martinčke
na boljše položaje …
Rutinski pregledi pravijo,
da bom ostarel brez težav,
če bom tobak mešal s sladkorjem
ali pa s poprovim ekstraktom — še raje!

Vidim, da se paternoster
zdaj piše z malo.
Vidim, da so potice zadobile
značaj brezposelnosti.
Gledam se v zrcalo in vzdihujem:
Ah, Catherine! Ah, Heathcliff!
In končno sem začel verjeti,
da španskih sten v resnici ni.

III.

V Padovi ni nikogar,
ki bi prilezel iz vodnjaka.
V Padovi ni nikogar,
ura pa je enajst …
Pravijo, da tudi v Zürichu
ni ta hip nikogar.
To je že naravna danost.
Prednastavljenost. Zeitgeist.

Vodnjaki pa obstajajo,
odkar obstaja rod.
Kakšen rod, ne povejo,
a nekakšen že …
Če kdo prileze iz njih,
se lahko rodi še enkrat.
Če se rodi še enkrat,
potem že vemo, kakšen je …

IV.

Politična korektnost pride
in rodi otroke.
Marko skače, Marko skače
po zelenoj trati.
Dve kolumni še napišem,
to bo vse za danes.
To de njemi, to de njemi
za devojko dati …

Vlaki imajo vsi zamude,
vzroki so pritlehni.
Čuk se je oženil, oni pa mu
ne priznajo karte.
Kaj naj torej, če me vrže
mrk sprevodnik z vlaka?
Naj pokličem Daniela,
Makija, Pro arte?

Politična korektnost pride
in umije šipe.
Tralala in hopsasa in
vija vaja nekam.
Vidim, da se v sodih tlači
vino za soldate.
Marko skače, skače, meni pa
že spet smrdi obleka …

V.

Bolje bo, če ostaneš,
zunaj gre k nevihti.
Lahko popijeva še
kozarec ali dva.
Lahko ustvariva idilo
s Čudežnimi polji,
mrak, par zobotrebcev
in romantika …

Bolje bo, če ostaneš,
zunaj so endemiti,
kdo ve, kaj bi rekli,
če prišel bi taksi …
Teorija pravi:
povej mi, s kom se družiš …
A če grozi nevihta,
zatečemo se k praksi.

Tudi varovalke
imajo svoje delo.
Madež na stopnišču
je nastal iz nuje.
Zunaj gre k nevihti,
bolje bo, če ostaneš.
Veter piha v verzih –
kmalu bo še huje …

STREET FIGHTING MAN

I.

Od pomnjenja služim
kot nočni čuvaj,
le da ne javno,
le da ne zdaj.

Skrijem se, kadar
noč se spusti,
pridem na plano,
ko se zdani.

Teme bojim se,
senc se bojim,
tresem se divje in
živčno kadim.

Po dvajseti uri
hočem mir v hiši!
Od pomnjenja služim … –
Griža, zapiši!

II.

Ko pôjem, se ulije dež. Pa kaj!
V klaviaturah bo spet rahlo škrebetalo.
Zavihal bom rokave. Kaj pa naj!
Kričal bom, preglasil bom vse ostalo.

Ko bi bili vsaj Ambasadori kje tu!
Z večglasjem bi rešili to zagato.
Ali pa, če njih ni, Pepel in kri!
Ali pa, če njih ni, Mirzino jato!

Ko pôjem, se ulije dež. Saj vem,
najboljše pesmi se rodijo brez spremljave.
Skril bom trakove. In zanima me,
kdo na založbi bo imel zato težave …

III.

Na neki točki se
gotovo vse zaključi.
Klavirji se veselo
že petič razglasijo.
In Mozart vstane in
pove: »Sem entertainer!
Igram, karkoli si
gospoda zaželijo!«

Pa se zasliši grom.
Pa se zasliši kašelj.
Od očenašev kar
popadajo lestenci.
In Mozart zaigra
Jožico, Krokodilčke,
Ferrari polko in seveda
še Vsi so vejli venci.

Nato konča, ker ni
več novcev pod klavirjem.
Nato konča, ker pop
struktura ga izmuči.
In spet je vse mirnó.
Nihče več ne zakašlja.
Na neki točki se
gotovo vse zaključi.

IV.

Je morda pretresen kdo?
Kdo morda žaluje?
Vrbe se priklanjajo,
hrast vihar opsuje.

In vrtovi pojejo
čisto brez posluha.
Dirigira jim kdo drug
kot baba Babaruha.

Je morda pretresen kdo?
Tudi če … Pa kaj!
Pojte, Smak in Buldožer
in Non finire mai!

In vrtovi sekajo,
kot velijo skice.
Kje pa je pobotnica?
Ni je še, prasice!

V.

Jamo izkopati in
vanjo dati češnje ..
Čehov pravi: pusti to!,
a jaz ga ne poslušam.
Jama gre v neslutene
širine in globine …
Gogolj pravi: pusti to!,
a on je mrtva duša!

In pogrebci pravijo,
da bo sonce žarko.
In pogrebci pravijo,
da bo šiba pela.
In pogrebci pijejo,
pijejo veseli –
saj ne bodo, če bog dá,
nikoli več brez dela!

PRODIGAL SON

I.

Vse skupaj je komajda
vredno besed.
Gumbi se odvrtijo,
fiesta je nared.

In figurice letijo
kot DC-9 …

Kam boš šla, uboga pravda,
heja, hejo?
Figurice so omagale,
vojske ne bo …

In Blind Pew končno dobi
elektronsko oko …

Vse skupaj je revno,
da ni za verjet,
vse skupaj je komajda
vredno besed …

II.

Tom Petty je umrl,
da mi večno živimo.
Stojimo na križiščih
in smrti se bojimo.

In glodamo koščice,
zavijamo z očesi
in pojemo mladosti:
o kam odšla si, kje si?

Na ustnicah je vino
in Kalember na basu:
posnetek zaustavi
in pridobi na času.

Na križ tesar doteše
Wi-Fi. Obligatorno.
Prideta Dragan Bulič
in Teodor Adorno

in list z drevesa pade,
kot se jeseni šika …
Stojimo na križiščih.
Naprej nas več ne mika.

III.

Poskušam počakati,
če bom lahko.
Nasmehniti se,
če bo le šlo.

Briti se v dvoje,
v troje, v četvoro,
brisati prah,
četudi z naporom.

Odvzeti večino
grehov sveta
in jagnje spustiti,
naj se igra …

IV.

V izbi kašlja žena,
na hodniku jaz.
Čudna prispodoba
za današnji čas.

Ura v izbi bere
Vodnika in Brechta.
Karajan zamahne,
z njim pa Zubin Mehta.

Na hodniku prahci
vojsko naredijo …
Bolj kot soldatesko …
Bolj kot anarhijo …

In v zrcalu nekdo
za nekom opreza.
Je to Ian Dury?
Je to mar Tereza?

Kašelj se ustavi.
Tudi njega mine.
Danes še ne bo
spreminjal zgodovine …

V.

Duhovi iz sodobnih svetilk
nočejo več igrati kart in barantati.
Slabi šahisti so. Slabi lovci.
Svetilk ni treba niti več stresti.
Kako torej? pobaram,
ko pride čas za obligatornega Aladina.
Ga boste pustili na cedilu?
Boste imeli še njega na vesti?

STRAY CAT BLUES

I.

… se ustvarja napačna slika
o položaju tropičja v večvrstičnicah …
… napačna …

II.

nismo bili vsi v malinah, samo
društvo kostanjeljubcev in igor
mihaljevič tovanescu, kdo ve,
čemu je imel tak priimek, a
evropa v letu 1244 je bila drugačna
od današnje, tramvajska proga je
bila položena malce bolj levo,
arheologi so oponašali tropske
ptice in glede tega se ni nihče
razburjal. mobilne telefone so
prvič opustili že leta 1188, a kaj
ti je deklica, da si tak žalostna,
kaj mi je, nič mi ni, srce me boli!
srca so opustili že leta 1031. in
srebrna krila so razpadla 1022. ne,
1021. treba bo vprašati vojake
z imeni na L, oni so bili v malinah,
kosmuljah in cimbarah. za bivše
patricije je to dosežek. za boj proti
tetanusoizaciji bralne značke je
to dobljena bitka …

III.

slišal sem govoriti, da je
stvari treba končati, ko
so na vrhuncu. protestiram
proti uporabi besede
»vrhunec«, to je čista
seksualizacija stvari, ki
so na. protestiram sicer
tudi proti penjenju vina,
drakuli v vsakem slovenskem
domu in besedam na »š«!

IV.

kdo trka? si to
ti, (naključno
ime)? praviš, da
naključij ni?

V.

pa začniva per homeri: … kako?
ne moreva? UMRL? v osmem
stoletju pred našim štetjem?
našim štetjem? bi bilo možno
uporabiti njihovega, tudi večjo
hišo imajo, vrtno orodje, psa,
ki renči odlomke iz katekizma
in prvih petih poglavij romana
kekec nad samotnim breznom?
kako? ni roman, pač pa pripoved
za mlade? jebite se, kdo to
določa? kar tako mi ubijete
homerja, bluzite o stoletjih, niti
besede vam ne verjamem. kdo
pa je ondan hodil po cesti z
brado in črnimi očali? kako?
mitja? eh … potem je menda
vse v redu, mitja je bil zaposlen
pri nas … pogodbeno, pogodbeno —
ampak … če je umrl v osmem
stoletju, še dobro, da ga nismo
zaposlili za poln delovni čas …

FACTORY GIRL

I.

vpeljali smo nekaj novosti: gledanje
z belim je samo ena izmed njih. za
preostale se morate registrirati in
ko to storite, vam poberemo vse
osebne podatke in z njimi razpolagamo.
tudi če ste legitimno pridobili ime
in priimek, ne uidete postregistracijski
prisvojitvi. in ko boste jeseni zavrgli
poletna oblačila, se ne izgovarjajte
na letne čase, to je storil že vivaldi
in umrl. želite končati kot vivaldi?
želite živeti kot vivaldi, ne pa končati
kot on, pravite. to so precej težki
kompromisi, sploh za vas, ki gledate
z belim že pred vpeljavo novosti.
se mar motim? no? se motim?

II.

poznam osem ljudi, ki se ukvarjajo
z delavskim vprašanjem. sedem jih
ima očala. pet od teh sedmih je v
mladosti prebolelo mumps. trije
od teh petih so poročeni na odlog.
kako torej določiti referenta za
oglaševanje ortodoksnih religij za
nedoločen čas, da bi ta imel tudi
lasten avto in vsaj dve kaseti
agropopa v sicer povsem solidni
zbirki starega bluesa?

III.

poznate značilen tovarniški žvižg? ste
kdaj slišali kitarski uvod v pesem o ne,
cherie? ste mladi in voljni trdo delati?
pridružite se izdelovalcem usb-ključev
s tropskimi boleznimi in dvema dodatnima
praznima datotekama! poleg rednega,
a precej neosebnega dohodka, ki ni
nikoli bral navodil za nabiranje borovnic
brez posledic za povprečno diskografijo
domačih terasnih ansamblov, je pa v
otroštvu redno skakal čez kolebnico,
vam nudimo še … še … (vstane, izgine
nekam v zid in se vrne čez pol ure) še
zavitek žvečilk orbit in črpalko za kolesa.
če je ne potrebujete, povejte to pred
podpisom pogodbe, sicer bo šlo za
kaznivo odtujitev. za dve odtujitvi? tudi
prav, za dve!

IV.

rad bi zagnal kolesje, a nikoli nisem bil
preveč spreten pri okroglih stvareh.
balzac bi bil pravi človek za vas, spisal
je okrogle zgodbe. jaz sem bolj paralelo-
gramski človek in oseba, ki deli besede.

V.

ura je šele
tri zjutraj.
prezgodaj je še,
da bi bil sposoben
oceniti karkoli,
kar se konča na –r.
tako daleč
pridem šele
okrog pete.
usmiljenje!

SALT OF THE EARTH

I.

Nikjer ni bilo policije,
ko sem jo potreboval.
Delal v rudnikih soli,
grešnike klical …

Nisem prišel
izkopavat pravičnih,
pač pa sol.
Nikjer ni bilo policije.

In nato, v slabem vremenu,
dva uda postave nedaleč stran.
Pokušala sta prst,
če je res namočena.

Dal sem jima imeni.
Jašek sem zavaroval
z lastnim telesom,
grešnike klical …

II.

Klavir bo treba uglasiti.
Tako trdi dekret.
Izpisan je bil s pomočjo
pisalnega stroja iz leta 1954,
torej precej glasno,
s trakom,
ki je bil še enobarven,
oglaševalca so pripeljali
s tramvajem in v levo koleno
so mu vgravirali
celotne Pesmi štirih.
Na prvem ovinku so razpadle
na Pesmi treh
in potem, ob razglasitvi dekreta,
sploh ni bilo pesmi,
ker je igral Vojaški orkester
računalniških serviserjev.
Izbira,
za leto 1954
precej napredna …

III.

Kupil sem nekaj steklenic,
da bi sezidal grad.
Želel sem ga imeti zdaj,
ko sem še čil in mlad.

Osebje sem najel in kot
otrok se veselil.
Nazdravil sem, iz steklenic
vsebino sem popil.

Nato sem v steno jih zagnal,
kot to veli običaj.
In zdaj zamaške zbiram, da
dobil bi grad nazaj …

IV.

Zmotil sem se.
Minnelli se ni rodil
v Kranju.
Oprostite.

V.

kako končati pripoved, ne da bi razrešili
intimne težave protagonistov? kako to
skriti pred sponzorji?
bedeti?

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.