Gabriel García Márquez: Dvanajst potohodnikov

Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga, zbirka Kondor 362, 2018 (prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, spremna beseda Carlos Pascual (prevedla Mojca Medvešek))

IMG_1776.jpg

V Kondorju tokrat spremna beseda Carlosa Pascuala, ki Márquezovo delo opiše z besedami: “Gabo mi je vrnil užitek do besede, ki so mi ga skorajda v celoti odvzeli latinskoameriški pisatelji, sledilci nouveau romana. (…) zame se magija Garcíe Márqueza po navadi v vseh knjigah zgodi v ritmu sintakse, podobne rumbi, v biblijskih dialogih in tropskem postavljanju pridevnikov.”

Gabo je slovenskim bralcem bržčas še vedno najbolj znan po romanu Sto let samote, ki smo ga letos prav tako dobili v ponatisu in obnovljenem prevodu. V predgovoru k pričujoči zbirki zapiše, da je ducat zgodb iz nje nastalo v zadnjih osemnajstih letih. Različne usode so doživljale, od televizijskih nadaljevank, do scenarijev in člankov. Eno je celo samo povedal, pa so jo potem prepisali. Gabo duhovito pove, da je pri vsem skupaj šlo za nenavadno ustvarjalno izkušnjo, ki jo je bilo vredno opisati, “pa čeprav le zato, da bi otroci, ki bi hoteli biti pisatelji, ko odrastejo, že vnaprej vedeli, kako nenasitna razvada je pisanje in kako človeka izmozga.”

Sanjal je o lastnem pogrebu, pravi, tako naj bi nastala zamisel za te zgodbe. V njih je hodil za lastnim pogrebom, a izkušnja ni bila boleča, tragična, srhljiva ali kaj podobnega, pač pa je povedal, da so bili vsi veseli, da je bila to priložnost, da se je lahko družil z nekaterimi prijatelji. Že izhodišče torej kaže, da ne gre za čisto navadne zgodbe, pač pa je že njih geneza nekaj povsem drugačnega, nenavadnega. To potrjuje tudi konec teh sanj, v katerih protagonist seveda na koncu ni mogel oditi. Takrat se mu je posvetilo, da smrt pomeni konec, dejanski konec, ne zgolj nekaj, kar odmisliš in se ti zdi, da zate ne velja. Iz razmišljanj o tej čudni prigodi so potem nastale zgodbe o čudnih prigodah “Latinoameričanov v Evropi”, kot je sam avtor označil rdečo nit svojih zgodb. Štiriinšestdeset zamisli se mu je porodilo, razmišljal je tudi o romanu, na koncu pa se je odločil za zbirko zgodb. V predgovoru vse to podrobneje opisuje.

Zgodbe, v katerih gospa Forbes ne da posladka in tudi televizije ne dovoli, kjer gospod predsednik obišče zdravnika v Ženevi in izve slabo novico, nakar mu cvetličarka zabrusi, da cvet, ki si ga je vtaknil v gumbnico ni “božji”, ampak “občinski”, da torej ni zastonj, kjer morajo počakati na konzula, kjer Nena Daconte opazi, da ji prst s poročnim prstanom še vedno krvavi in tako naprej, morda (vsaj za tega bralca) niso tolikanj zanimive zaradi svojih “vsebin”, pač pa zaradi svojih “podrobnosti” ali “malenkosti”, prizor(čk)ov, ki so lahko tragični, simpatični, otožni, vedno pa je prisotna vsaj nekakšna stopnja (pripovedne) empatije, včasih nonšalance, a duhovite, kar ob nekaterih drugih prijemih in sredstvih (literarna veda, dober dan!), ki jih je uporabil, ko na koncu potegnemo črto, bržčas pomeni, da je Gabo iz “novinarskih” pripovedi resnično ustvaril literarna dela, ki tuhtajo o usodah – teh ali onih, takšnih ali drugačnih. Poročila o teh usodah, napisana na tak način, v nas pustijo globlji vtis, kot če bi jih zapisal v obliki romana. Zdi se, da se je torej prav odločil. Dvanajst potohodnikov iz štiriinšestdesetih zamisli je pred nami kot šopek izbrušenih miniaturnih popotovanj, ki, ako ob Pascualovi izjavi uporabimo še nekolikanj banalno referenco iz reklamnega sveta, kot Cockta “veselje vračajo”. A ne toliko do literature same, tega nismo nikoli izgubili, pač pa do, recimo temu tako, empatije (ki v dandanašnji apatičnosti ni ravno prednaložena), zanimanja za usode, tudi do spretnega pisanja; to v dandanašnjem svetu prenasičenosti takisto ni ravno že vnaprej dana dobrina.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.