Recenzija je bila objavljena v reviji Mentor;  izšla pa je tudi v knjigi Knjižna paberkovanja in odstiranja avtorice Miše Gams.

piše: Miša Gams

Založba Pivec, 2017, 96 strani

Pesniška zbirka Tretja oseba dvojine, ki v svojem naslovu napeljuje na slovnični paradoks, predstavlja, lahko bi rekli, logično nadaljevanje zbirke P(l)ast za p(l)astjo, saj avtorica tudi v svoji zadnji zbirki razgalja plasti duševnosti kot čebulo ter na način vestnega kirurga secira svoja občutja in vsakdanja doživetja. A za razliko od svojih prvih pesniških iskanj v zbirkah Luknja, Šus u glavo, Slina in Uvod v poželenje, ki so nastale med leti 1994 in 2004, lahko v pričujoči zbirki zasledimo izdelan pesniški izraz, ki je izpiljen do najmanjših detajlov. Pa še v nečem se zbirka Tretja oseba dvojine razlikuje od vseh prejšnjih in še od večine drugih, ki so nastale v slovenskem prostoru– njena posebnost je, da je nastala v sodelovanju z literarno kritičarko Mojco Pišek, s katero sta sodelovali v projektu Drugo mnenje, ki ga organizira Društvo slovenskih literarnih kritikov. Namen tega projekta je, da pesniki in drugi ustvarjalci pridobijo mnenje literarnega kritika še preden njihovo delo izide, in da skozi pogovor ali dopisovanje popravljajo, razvijajo in dopolnjujejo zastavljeni literarni projekt. Mojca Pišek je v spremni besedi k pričujoči zbirki pomenljivo zapisala, da se “kritik ob dokončanem delu obnaša kot hladnokrvno bitje, ob nastajajočem pa kot toplokrvno” in da gre za povsem nov pristop, ki združuje delo mentorja, urednika in recenzenta, svojevrstnega ovaduha oz. dvojnega agenta, ki “se dela, da dela za bralca, a v resnici vitalne informacije pod mizo preda pesniku”. Tako kritičarka na eni strani kot pesnica na drugi strani, pa se strinjata, da gre za konstruktiven, dinamičen in izredno poučen odnos, v katerem se obe naučita marsikaj zanimivega.

Zbirka Tretja oseba dvojine je sestavljena iz petih ciklov – prvi cikel pesmi z naslovom Nasveti za nevsakdanjo rabo je zasnovan kot nekakšna parodija na priročnike tipa “Kako v petih korakih do uspešnega razmerja”, saj že naslovi pesmi kot so Kako ostati zvesta, Kako ostati mirna, Kako ostati načelna, Kako obdržati žensko, Kako ostati potrpežljiva napeljujejo na reševanje problemov med spoloma, za katere ni preproste rešitve. A Kolmančičeva na sila duhovit in inovativen način prodre v jedro ženske duše ter z lucidnimi mislimi sproti razstavlja družbene stereotipe in idealizirane samopodobe. Tako v pesmi z naslovom Kako prenesti več, kot preneseš, zapiše: “Razstaviti se moraš, / razčleniti se moraš na nekaj, / kar je manj kot želeti, sanjati, / čutiti, pričakovati./ … / Razkrojiti se moraš, / razbiti, / opustiti vse, kar si in kar si bila – / in se potem narediti na novo; / s kremplji, strupniki, / ostrimi kočniki in hladnokrvnim srcem, / s slepimi očmi, ki jim zadostuje, / da zgolj gledajo, / z mrzlimi usti, ki jim je dovolj, / da zgolj žrejo.”

V drugem ciklusu z naslovom Navigacija je v ospredju predelava spominov, polaganje računov s sabo za nazaj in za naprej, kar je na najbolj očiten način razvidno v pesmi Obračun z izstavljenim opominom, v kateri se sooča z desetletno deklico, pubertetnico in zrelo žensko na eni strani in s svojimi pričakovanji na drugi. V pesmi Odgovor na koncu nekoliko resignirano, a hudomušno zapiše: “Nič ni to, kar se zdi, da je. / Tema je le stranski produkt teme. / Misel je le obrambni mehanizem samote. / (odlična obramba, ostaja nič : nič). V pesmi Star spomin prikaže spomin kot starega predatorja, ki koti žive mladiče, “še neudomačene zverinice, / ki prebijejo vse branike / in začnejo pleniti / po moji sedanjosti.”, obenem pa od nje terja perfekcionizem, saj ve “v katerih pesmih lažem, / zato vestno in dosledno / popravljam vse doslej zapisano, / da bi nasitilo lačne, / neudomačene zveri.” Ta neprizanesljivost in izrazita kritičnost s strani inštance, ki bi jo psihoanalitiki s Freudom na čelu poimenovali nadjaz, se kaže na več mestih v zbirki, skozi katero lirski subjekt pulsira v izrazitih intervalih bodisi med erosom in thanatosom, željo in gonom, bodisi med sedanjostjo in preteklostjo/prihodnostjo, spomini in njihovo odsotnostjo. V pesmi Povratna zanka, ki se nahaja v istoimenskem ciklu zapiše: “srečni smo lahko / geometrično progresivno, / sem verjela – / amaterka lastne eksistence”. Med pesmimi iz tega ciklusa velja omeniti zlasti pesem Podzemlje, v kateri pesnica usmeri tipalke na “senčno stran reči” in odlično izpeljano pesem Sredi noči, ki govori o odnosu med moškim in žensko in trenutku, ko se njuni “samoti srečata sredi noči”. Pohvaliti velja tudi zadnji cikel pesmi z naslovom Greenporno s pomenljivimi naslovi Kako se ljubijo močeradi, Kako se ljubijo kiti, Kako se ljubijo kačji pastirji itd., v katerem se lirski subjekt poistoveti z določeno živaljo, se vživi v njeno življenjsko okolje in v njem spolno občuje z lastno ali tujo živalsko vrsto. Gre za pesmi, ki so Kolmančičevi najbolj pisane na kožo, saj v njih lahko izživi svojo “animalno” naravo brez kakršnih koli zadržkov in se še bolj pogosto igra z zvenom besed in pomenom metafor. Tako v pesmi Kako se ljubijo volkodlaki lahkotno zapiše: “Igrajva se. / Sleciva si telesi / in smukniva / v kaj bolj udobnega, / potem sleciva še to. / Vertikalna kompozicija – / dve fontani, / en steber kipeče krvi.”

Če zaključim – vsaka pesem v pričujoči zbirki je samostojna in v sebi zaključena celota, ki uspešno sobiva z ostalimi pesmimi zbirke. Kolmančičeva se z njo utrjuje ne samo kot zrela in samozadostna pesnica, temveč kot precizna dramaturginja in svojevrstna arhitektka, ki počasi gradi napetost s točno odmerjenim ritmom, barvitimi primerjavami, poudarjenimi ponovitvami in zvočno igro besed, za katere se zdi, da zlahka zaživijo po svoje. Včasih se sicer zgodi, da kakšna misel obvisi v zraku, ker ji je ne uspe prizemljiti, spet drugič se zgodi, da silovit izbruh na začetku pesmi postopoma razvodeni in tako zaključek izpade kot komaj viden potoček, ki ne dohaja erupcije izvira, a je njegova struga vseeno utečena in slikovita. Bralec se po njem spusti kot otrok po toboganu, večkrat kot ne v senci lastnih spominov …