strahovi ugašajo bele luči
in sluzaste roke so blizu
pogum zastavljalke v odjeku zaspi
sli sonca krepavajo v nizu
na mizi pod nebom preklano slovo
na listu brez črk ena črta
za plotom brezdušne besede gredo
v uspavanko z mrtvega vrta
pod ploščo iz svinca ledena jesen
ki zimo neskončno pestuje
pomladi ne bo in spomin preperel
v brezimnem poletju domuje