Piše: Matej Krajnc
Columbia/Sony, 2018
Springsteen – pripovedovalec zgodb se nam je razkrival že od svojih komercialnih začetkov v zgodnjih sedemdesetih, nato na odru v številnih monologih na turnejah z E Street Bandom – nekaj tega je zabeleženega med drugim na monumentalni zbirki Live 1975-85 (Columbia 1986) – nato na albumih, posvečenih zgolj pripovednim pesmim (Nebraska, Ghost of Tom Joad, Devils And Dust) in tako naprej. Svoje življenje je leta 2016 popisal v uspešni avtobiografiji, ki je služila tudi kot temelj za njegove predstave na Broadwayju, zdaj zabeležene na pričujoči izdaji, ki je uradno izšla prav danes, 14. 12. 2018.
Lahko bi rekli, da je veliki Šef rokenrola zdaj končno potegnil črto pod svoja osebna pretuhtavanja: katoliška mladost s emocionalno po eni strani pasivnim, po drugi pa agresivnim očetom, samsko rokersko življenje (čeprav niti pomotoma ne razvratno, nasprotno), poroka, ločitev, druga poroka, otroci, staranje, izguba prijateljev iz benda in druge osebne izgube … vse to so rdeče niti, ki tečejo skoz Springsteenovo glasbeno-monološko predstavo na Broadwayju. Kar naj bi bilo kratek eksperimentalni angažma, se je raztegnilo v leto dni, pobralo nekaj nagrad in Springsteena dokončno odklesalo na “goro Rushmore” ameriškega pripovedništva. Četudi svojemu imidžu delavskega heroja s cenami kart ni koristil. Četudi se je njegov menedžment trudil, da na več načinov proda te predstave. Četudi tega denarja ne potrebuje. A iz tega se je izcimilo glasbeno-monološko popotovanje, ki mu je osebno bržčas koristilo. Četudi je s svojimi monologi občasno tečen. Četudi je ratalo to njegovo pridiganje že nekoliko preveč “papeško” in se zdi, kot da sam nekako vedno bolj pada v mit o sebi. In četudi se kljub temu ne jemlje več tako zelo resno, kar je razvidno že iz omenjene avtobiografije. Glasba je ostala in pesmi so takole, s kitaro in s klavirjem – pri dveh pesmih, Tougher Than The Rest in Brilliant Disguise se mu je pridružila tudi soproga Patti – zares surove in intimne; eno leto jih je mlel in gnetel, jim iskal nove kontekste in se o njih spraševal, kar je podvig že samo po sebi. Kvazigospelovski avtomit Land of Hope and Dreams bi lahko sicer mirno izpustil s programa, a očitno mu je silno pri srcu, ker ga goni in ponavlja že od nastanka, tam s “povratne” turneje E Street Banda konec devetdesetih, je pa zato The Ghost of Tom Joad končno spet brez nepotrebnih postavljaških kitarskih ekshibicij Toma Morella, kar je vesela novica, pa tudi izrazito bendovska Tenth Avenue Freeze-Out dobro funkcionira sama po sebi in v njej se Bruce še čisto sam samcat, brez zvočne kulise za sabo, častitljivo pokloni tistim, ki jih ni več, zlasti Clarenceu Clemonsu, ki je bil maskota E Street Banda.
Šušljalo se je o novi turneji E Street Banda v letu 2019, a je Springsteen pred kratkim te govorice zanikal. Šušljalo se je tudi o novem avtorskem albumu v letu 2018, a se je Broadway raztegnil v drugo polovico leta. Springsteen bo naslednje leto star 70 let; v formi je, a vendarle ni več dvajsetletnik. Broadwayjski angažma ga je tako zaradi dolžine kot emocionalne intenzivnosti bržčas izčrpal. Kakšno bo novo avtorsko poglavje, ne vemo, a v naslednjem letu verjetno lahko pričakujemo kaj novega iz studia, razen če bo Springsteen počakal in novo gradivo izdal leto zatem, pa ga takoj nasledil s turnejo. Vse to so špekulacije. Za zdaj počakajmo še na četvorni broadwayjski vinil, ki bo zunaj januarja. Če bo svet čez leto, dve še stal, pa se bomo pogovarjali naprej. Pustimo se tudi presenetiti, medtem pa si Springsteenovo predstavo lahko ogledate tudi na Netflixu (če prav vem, bo na sporedu od 16. 12.).
