Piše: Matej Krajnc
Včasih se je kdo razpisal o tem, kako, češ, Stonesi “ponavljajo” za Beatli; ker so bili Beatli avtorji, so morali, češ, biti Stonesi tudi, čeprav naj bi sprva o tem ne razmišljali. Ko so Beatli naredili album Sgt. Peppers, so morali Stonesi takoj slediti s psihedeličnim tematskim albumom Her Satanic Majesty’s Request, ko pa so Beatli leta 1968 “slekli” svoj zvok, so ga Stonesi tudi. Beli album Beatlov je izšel istega leta kot “beli” album Stonesov. No ja, le da ta slednji sprva ni bil načrtovan kot tak.
Zanimivo, kako površna in krivična so takšna razmišljanja do opusov tako Beatlov kot Stonesov. O teh rečeh so se dovolj razpisovali že drugje, zato ne bomo nadaljevali. Recimo zgolj to, da so se Beatli leta 1970 uradno razšli, Stonesi pa so takrat, če gre verjeti dokazom, bili na ustvarjalnem vrhuncu. Ta ustvarjalni preporod se je začel leta 1968 in nekateri pravijo, da sta dva glavna vzroka za to bila Richardsovo druženje z Gramom Parsonsom in na sveže prenovljena kitarska tehnika petih strun v odprti G-uglasitvi. Tudi o tem se to pot ne bomo razpisovali. Pričujoči album je bil zadnji, na katerem je še sodeloval Brian Jones, nakar se je začelo obdobje s kitaristom Mickom Taylorjem (1969-1974), o katerem mnogi pišejo kot o vrhuncu in tudi koncu referenčne ustvarjalne moči “največjega rock benda na svetu”. Z odhodom Micka Taylorja naj bi se “zlata leta” Stonesov končala. Takšna trditev se zdi krivična do Taylorjevega naslednika Rona Wooda, a dejstvo je, da po Taylorjevem odhodu Stonesi nikoli več niso izdali toliko kakovostnih, komercialno uspešnih in vplivnih albumov zapored, kar seveda ni Woodova krivda. Vse skupaj je precej bolj kompleksno in ob takih vprašanjih nekateri poskočijo: kaj pa Some Girls? Tattoo You? Dirty Work? Že že …
Pričujoči album stoji na koncu Jonesovega obdobja in (še ne) začetku Taylorjevega, pač pa na začetku čisto novega obdobja za Stonese. Richardsova nova kitarska tehnika (Ry Cooder) in ostre bluesrockovske pesmi v kombinaciji s countryjevskim bluesom, ki je nastajal izpod prstov tandema Jagger-Richards, so album Beggars Banquet po mnenju glasbenih poznavalcev zaznamovale kot prelomen. A Stonesi kljub temu niso nehali eksperimentirati zunaj že omenjenih “roots” obrazcev, kar je dobro razvidno iz pesmi Sympathy For The Devil, ki je bržčas najdrznejši stonesovski eksperiment do tedaj. Najbrž bo tudi res, da bistvena”prelomnost” pričujoče plošče tiči v dveh pesmih, ki stojita na čelu plošče: že omenjeni simpatiji in countrybluesovski baladi No Expectations. Najbrž bo še dodatno res, da kljub takratnim singlom, kot je denimo Jumping Jack Flash, ki je pravzaprav prvi napovedal “nove” stare Stonese, na pričujočem albumu slišimo največ akustične glasbe. Akustični blues, ruralni blues. Album kot antipod “chessovskemu” singlu Jumping Jack Flash.
Stonesi so pod pritiskom založbe morali odmisliti izvirno podobo naslovnice z znamenito straniščno školjko in številnimi referencami (“God rolls his own”, Dylan, znak za mir v tem kontekstu kot nekakšna satirizacija propadlega”poletja ljubezni” itd.) in album izdali z zelo minimalističnim belim, po “fontu” nekolikanj kraljevskim ovitkom, zamišljenim kot nekakšno aristokratsko vabilo na “gostijo beračev” – v spodnjem levem kotu je bil celo poziv na RSVP. Odzovite se. Poslušalstvo se je odzvalo. Odziva se tudi dandanes, ko se petdeset let niti ne zdi več tako veliko. Stonesi ob jubileju niso dodajali stostranskih knjig in šest zgoščenk redkega gradiva. Album so zgolj remasterirali in ga znova poslali med poslušalce, a če ste kupili nekoliko dražjo različico, ste v njej dobili še dva singla s “školjčnim” ovitkom (Jumping Jack Flash in Street Fighting Man) in na dveh nosilcih zvoka intervju z Mickom Jaggerjem (drugi je flexi disc).
Z albumom Beggars Banquet so Stonesi dokončno postali rockovski bend z dokončno izdelano identiteto. Pesmi, kot so Sympathy For The Devil, Street Fighting Man, No Expectations in Stray Cat Blues so pomenile uspešno hkratno zavezanost koreninam in razširitev glasbenega spektra, kar uspe zgolj redkim bendom. Ko jih slišite, kako igrajo tradicionalni blues Prodigal Son, v njem slišite celotno zgodovino rokenrola, od prvih akordov Rev. Roberta Wilkinsa do Roberta Johnsona in Elvisa, ki v Memphisu sredi petdesetih poje Mystery Train Little Juniorja Parkerja. Ko slišite No Expectations, se zgodi podobno, le da zraven slišite še družino Carter, Jimmieja Rodgersa in brata Louvin, ki sta tako zelo vplivala na Grama Parsonsa. Hkrati pa slišite avtorsko mojststvo Jaggerja in Richardsa, ki jima ne bo po tem albumu nikoli več treba stati v senci Lennona in McCartneyja (če to ni bilo jasno že ob As Tears Go By in Satisfaction).
