“Vzemi dvopredmetni študij,” so mi svetovali doma, “po možnosti pedagoški, da boš lahko šel učit!”
Absolutno, sem pomislil, ponudb imam toliko, da mi lahko dajo kar kadrovsko.
Ponudb nisem imel, se mi je pa nekje izza ogla spet nasmihala družinska pokojnina, trajnina večna bolečina in moja oaza miru še nekaj let, do novembra 2001, ko sem dopolnil 26 let in padel v “real world”, kot sta pela Orbison in Springsteen. Tak, ki sem mislil, da ga poznam do obisti, da sem z njim na ti, saj mi je vendar umrl oče; kaj hujšega se mi še lahko zgodi?! Nikoli nisem pomislil, da bi bil dlje brez denarja; nekako sem verjel, da je bilo to leto med začasnim slovesom od primerjalne v Ljubljani in vpisom na mariborsko Pedagoško, ko sem bil na suhem, brezposeln in brez statusa, zgolj naključje, lapsus, spodrsljaj, ledena lužica, ki jo je v lovu za “širšo sliko” pač treba preskočiti. Ne bo se več zgodilo, nikoli več ne bom brez denarja, sem si obljubil. Ha ha ha ha ha!

“Vzemi dvopredmetni študij!” Domače besede se tokrat niso zdele tako iz trte izvite. Ker sem o zgodovini dokončno nehal sanjariti, sem začel razmišljati o drugi najboljši možnosti: slovenščina v kombinaciji z nemščino. Prva izbira je bila sicer angleščina, a ko sem tisti prvi dan stal pred študentskim referatom in gledal prosta mesta, sem ugotovil, da je na začetku oktobra vendarle prepozno razmišljati o študiju globalnega sredstva sporazumevanja. Prostih mest ni bilo. Tudi na slovenščini ne, o kateri sem sprva še razmišljal enopredmetno navkljub žuganju od doma. “De njebi vječ rinu u tte jenopredmetne študije, a se nisi duost nasrau!?” V Ljubljani sem bil še pred primerjalno sprejet na enopredmetno slovenščino, a ko se je potem pokazalo, da bo tudi na primerjalni še prostor, sem se izognil Toporišičevemu metanju slovnice, še preden bi ga doživel, in raje presedlal. In se pozneje kesal.

“Emmm … vidim, da je slovenščina že zasedena,” sem plaho potrkal na vrata referata. Referentka me je nekolikanj začudeno pogledala. “Slovenščino bi študirali? Ne bi vzeli dvopredmetnega?”
No, evo …
“Bi, ampak …”
“Ne veste, kaj bi?”
“Vem, ampak …”
“Kaj pa bi?”
“Angleščino …”
“Ne bo šlo!”
“Kaj bi pa šlo?”
“Nemščino lahko vzamete, niste videli na oglasni? Dve prosti mesti sta še!”
“Pa za slovenščino?”
“Eno!”
“Za dvopredmetno?”
“Ja, niste videli na oglasni?”
“Videl sem, da piše, da ni več prostih mest!”
“Zraven pa piše … Kaj piše?”
“Kaj pa piše?”
“Dvopredmetni študij, niste videli?”
“Nisem …”
“Za slovenščino morate pohiteti!”
“Pridem takoj nazaj!”

Ne spomnim se več, je-li bil telefon kar v stavbi fakultete ali pred njo. Bil je, nekje v bližini. Na telefonski kartici nisem imel več veliko impulzov.
“Dvopredmetna nemščina pa slovenščina … Eno prosto mesto …”
“Vpiš se, butl! Takoj ljet nazaj, pa rječ, deuš plaču, če nimajo redno … Majo redno?”
Vidiš, tega pa nisem vprašal …
“Butl!”

Bilo je že videti kot v Mojci Pokrajculji. Tok tok …
“A, vi ste!”
No ja, saj …
Čez deset minut sem z zbranimi podatki spet stal pred želvicami: izredni vpis, dvopredmetno, zadnje mesto …
Hej, what the fuck!
Ampak …
Tok tok tok …
“A, vi ste! Vi ste pa res posrečeni!”
Dobil sem položnico za dvopredmetni vpis na Pedagoško fakulteto v Mariboru, smer slovenščina-nemščina. Oboje “s književnostjo”.
V resnici pa sploh ni bilo tako. Bilo je tako, da sem tisti prvi dan najprej gnjavil referentko z opcijami in dobil položnico, še preden sem se odločil, kaj bom. Potem sem šel nazaj v Celje, tam smo položnico plačali in naslednji dan sem s plačano položnico dobil še zadnje mesto na slovenščini in nemščini … s književnostjo. Tako je bilo. Z dodatkom.
Zaradi česar mi je bilo pozneje spet žal.
Že vpisan, z urejenim indeksom, sem namreč čez dva dni šel nazaj na refereat.
“Prepisal bi se na samostojno nemščino!” sem oznanil.
“Ste nori!” se je izvilo referentki. “Vse imate plačano, drug teden se začnejo predavanja, kaj vam je?”
“Nočem dvopredmetne … Glede na to, da je itak oboje pedagoški študij in da samostojne slovenščine ni več … Če je ni, potem sploh nočem slovenščine!”
“Ampak po prvem letu se itak lahko prepišete na samostojno, če vam ne bo ustrezala dvopredmetna! Prvo leto počakajte, naredite te izpite in boste videli …”
“Ne … Ne …”
Vedno sem bil trmast. Tudi to me je teplo.
“Ne … Ne …”
“Ste vi čudni!” je zastokala referentka. “Dajte mi indeks!”
V njem sem bil vpisan kot Matej E. Krajnc, kar je referentko zabavalo že prvič. Zakaj E.? Imate srednje ime? Zakaj okrajšava?
“Kot J. R. Cash. E kot Elvis.”
“Pa saj ne rabite imet srednjega imena v indeksu in na študentski!”
“Naj bo not!”
“Ste vi čudni!”
Izredni študent Matej E. Krajnc je tako uradno postal del izredno vpisane druščine na mariboski Pedagoški fakulteti. Bil pa je tudi lačen.
“Bone dobite na Študentskem servisu Maribor! Pa mesečno si pojdite uredit na mariborski potniški promet!”
Ja, gospa … Hvala … Lačen … Menza …
“Danes boste morali plačat kosilo, veste to? Dokler nimate bonov?”
Vem, sem že študiral.
“Naša menza je v kleti, Želva pa tule za fakulteto, kakor hočete. Ko boste kupovali bone, povejte Meso Nikl za Želvo in Pedagoška za nas. Vzemite si malo različno, da ne boste jedli samo na enem mestu! Veste, kje je študentski servis?”
“Ne.”
“Pri univerzitetni knjižnici. Pojdite si tja še uredit članarino, če boste že tam!”
“Bom kupoval knjige!”
“Vse boste kupovali?”
“Zbiram!”
“Ste vi čudni!”

*

Dali so, dali so štipendijo …
No ja, ne ravno štipendije. Pokojnino.
Častitljiva prednica je vzela dokumente Pedagoške fakultete in šla z njimi na socialno.
Tuhtal sem: 22 let bom star … Čemu ne bi kar sam … Potem moram vedno prosjačiti za tisti drobiž …
Misel sem za nekaj časa odgnal … Pomembno je bilo, da jo spet imam. Življenje se je nekako spet začelo utirjevati.

*

Univerzitetna knjižnica … Gledališče … Glavna pošta … Vrtel sem se okrog svoje osi in z očmi požiral še stolnico, ki je stala na čelu parka.
Tako. Zdaj sem Mariborčan.
Takrat nisem razmišljal, da Mariborčan že tako ali tako sem, rojen v tem mestu. A postal sem mariborski študent. In takoj zatem, ko sem kupil prve mariborske bone, sem pisal stricu v Ljubljano. In mu priložil bon kot dokaz, da se življenje res spet utirjuje.
Nato sem, ko sem ovojnico že zalepil, pomislil: kaj hudiča bo stric počel z bonom!?
Ovojnico sem spet odprl, vzel ven bon in pisemcu priložil razglednico mesta. Pripisal sem še: od zdaj ti bom pisma pisal v nemščini, za vajo. Stric je tekoče pisal in govoril nemško, redno je pisal v Avstrijo moji sestrični, ki je živela tam, dopisoval si je tudi z njeno hčerko, a menda mu ne bo škodilo, če bo dobival še mojo nemščino, o kateri sem imel solidno mnenje; zlasti rad sem pisal odvisne stavke z “um”.
Moje prvo pismo v Ljubljano!
In moj prvi teden v Mariboru!